Na vprašanje »Ali bi svetovali zdravljenje, čeprav ste presodili, da je to nesmiselno?« jih je največ odgovorilo, da je to odvisno od okoliščin. Zanimiva sta morda dva odgovora. »Nekateri imajo nerealna pričakovanja, zato bi nadaljeval z zdravljenjem.« In drugi odgovor: »Zakaj, če bo rezultat nič?«

Bolj kočljivo vprašanje je bilo: »Ali bi zaradi zahtev svojcev kdaj prenehali z zdravljenjem, čeprav bi presodili, da je za to še prezgodaj?« Kar dobra polovica je odgovorila z ne. »Družina to sicer lahko zahteva, ne bi pa kar upošteval njenega mnenja, temveč bi poskušal ugotoviti, kaj želi bolnik.« Je pa vprašanje, ali svojo voljo sploh lahko izrazi. Izjema so mladoletni otroci ali duševni bolniki.

Ali naj bo včasih dovoljena pomoč zdravnika pri samomoru? Pri tem vprašanju je nekaj več kot 40 odstotkov zdravnikov odgovorilo z da in približno enako z ne, le manjši del je bil v dvomu. Peta točka Hipokratove prisege »nikoli ne bom nikomur – tudi če bi me prosil – zapisal smrtne droge ali ga z nasvetom napeljeval na tako misel« je pri pritrdilnih odgovorih kršena.

Ali bi dali placebo (navidezno zdravilo), ker bolnik želi zdravljenje? Skoraj 60 odstotkov je odgovorilo z ne. »Laganje bolnikom nikoli ni upravičeno.« »Vem, da ne morem vedno in vsakomur pomagati.« Nasprotno pa: »Saj placebo koristi okrog 30 odstotkom bolnikom, torej zakaj ne?«

Ali je sprejemljivo opravljati posege, ki niso medicinsko upravičeni, a jih delamo zaradi defenzivne medicine? Večina (61 odstotkov) je odgovorila z ne. Je pa kar ena tretjina menila, da je to odvisno od okoliščin. »Vedno se bo našel nekdo z obtožbo, da nisi storil vsega, kar bi lahko,« in »Nehati moramo s prakso, da nekaj narediš zato, da zaščitiš sebe.« V kar 84 odstotkih primerov je bil odgovor na vprašanje »Ali bi nezadostno lajšali bolečino, če bi se bali kazni?« nikalen.

Veliko dilem sproži vprašanje splava, v primerih, ko zdravnik splavu nasprotuje. Več kot polovica je odgovorila: »Razumem pravico žensk, vendar nikoli ne bi naredil splava.« Dobra tretjina je navedla, »da je to stvar ženske« in da bi splav z mirno vestjo opravili, čeprav je v nasprotju s Hipokratovo prisego, ki pravi: »Nobeni ženski ne bom dal pripomočka za uničenje telesnega ploda.«

Mnogo dilem je pri skrivanju informacij. »Ali bi kdaj skrivali informacije bolniku z boleznijo v terminalnem stanju?« Šestdeset odstotkov je odgovorilo z ne; bolnikom povedo resnico, saj: »Kdo pa sem, da bi lahko razsojal o tem, kaj naj bi in česa naj ne bi bolniki vedeli?«

Ali kdaj obstajajo okoliščine, zaradi katerih se izognete razkritju napake, ki ne povzroči škode? Šestdeset odstotkov jih je odgovorilo z ne. Zanimiva sta dva odgovora. Prvi: »Bolj ko je zdravnik odkrit, bolj so te sprejemljive s strani bolnikov.« In drug ekstrem: »Vsak dela napake, toda zdravniki so zanje takoj kaznovani.«

Ali je sprejemljivo prikriti napako, če je ta napaka potencialno nevarna? Petindevetdeset odstotkov jih je menilo, da ne. »Prikrivanje napake je oblika laži.« »Priznati je treba vsako napako, zlasti tako, ki je potencialno nevarna.« Zanimivo pa je mnenje manjšine. »Če odkritje napake ne bi spremenilo načina zdravljenja in če še ni povzročila nobene škode, je načelo 'počakajmo in bomo videli' boljše.«

Če kolega zdravnik ni več sposoben opravljati poklica, ali bi to javili nadrejenim? Da je odgovorilo 86 odstotkov. »Medicina kot poklic ne more dovoliti tistim, ki so kakorkoli moteni, da ogrožajo bolnika.« Ali bi poslali bolnika k zdravniku, čeprav mislite, da ni dovolj izkušen? Z ne je odgovorilo več kot 92 odstotkov. »To ni opravičljivo, saj tudi sam ne bi šel k takemu zdravniku.« Ali bi odklonili zdravljenje bolnika, ki nima zavarovanja? Da bi, je menilo kar 57 odstotkov, toda »bolnika bi vseeno pregledal in mu dal vedeti, da mora zavarovanje urediti.« »Spomniti se moramo, da smo se odločili za medicino zato, da bi pomagali ljudem, ki so bolni.« »Počutil bi se kot nekakšen izdajalec, če ne bi ravnal tako.« »Predvsem neurgentnemu bolniku bi dal vedeti, da moram tudi sam plačevati prispevke in davke ter da ne morem delati na etični podlagi.« Ali bi se nehali ukvarjati z bolnikom, ki čezmerno izkorišča sistem? Ne v 80 odstotkih, »ker je to definitivno neetično«, toda »ravnal bi drugače, če bolnik večkrat ne bi sodeloval« in »če bi s svojim ravnanjem zavestno ogrožal svoje zdravje«.

Ali je kdaj sprejemljivo prelomiti molčečnost, če veš, da bolnikovo zdravstveno stanje lahko ogroža druge? Zanimivo, da je kar 53 odstotkov odgovorilo z ne. Drugi pa z da ali da je to odvisno od okoliščin. »Sprejemljivo je, če je bolnik nevaren sebi ali okolici.« »Pravice večine odtehtajo pravice posameznika.« Tu gre za kršenje devete točke Hipokratove prisege, »da bom molčal o vsem, kar bom pri izvrševanju prakse ali tudi zunaj nje videl ali slišal«. Kršenje prisege je tudi, če drugim govoriš o konkretnem bolniku in s tem ne ohranjaš njegove zasebnosti, vendar bi kar 77 odstotkov vprašanih anonimno govorilo o medicinskem problemu, ki je pomemben.

Ali je kadarkoli opravičljivo ponarediti dokumente o bolnikovem stanju? Ne v 73 odstotkih. »Žal v sedanjem sistemu zdravstvenega zavarovanja moramo storiti tudi to, čeprav se zavedamo, da je to prevara in široko prakticirana metoda ropanja sistema.« Tipična primera sta izdajanje lažnih zdravniških potrdil ali neupravičeno odobravanje bolniške odsotnosti.

Se strinjate s stališčem, da bi morali odkloniti darila ali druge bonitete farmacevtskih podjetij, ker bi to lahko vplivalo na vašo medicinsko presojo? Le 47 odstotkov je odgovorila z da. Če gre za darila manjših vrednosti, tega večina ne šteje za podkupovanje, drugače pa je z darili večjih vrednosti ali dragimi potovanji.

Bi se spustili v razmerje z bolnikom ali bolnico? Ne v 83 odstotkih, v manj kot enem odstotku da, v 12 odstotkih da, a »šele potem, ko to ne bi vplivalo na zdravljenje«. »V psihiatriji nikoli.«

Je sprejemljivo kupovanje organov za transplantacijo, če jih ni mogoče dobiti na legalen način? Da ni, meni kar dobrih 66 odstotkov. So pa tudi stališča: »da, če gre za mater z majhnimi otroki«, in da »le denar omogoča mnoge načine zdravljenja, žal«!

Kakšna je bila doslej vaša največja moralna ali etična dilema? »Prijaviti vedenjsko motenega kolega«, »priznati svojo napako«, »skrivanje dejstva, da ima bolnik AIDS, pa tega partner ne ve«, »podaljševanje nedvomno neuspešnega zdravljenja«, »odklonitev pomoči bolnikom, ki ne morejo plačati« in »spoštovati zahtevo ali željo bolnika, da sorodnikom ne bi povedali o terminalnem stanju bolezni«.

Z napredkom medicine bo dilem še več, saj nobena družba ne bo nikoli mogla zadovoljiti vseh želja in potreb bolnikov.

PRIM. DR. MARJAN FORTUNA