Pisanko ti dam, ker te rada imam. Vesele velikonočne praznike. Pozdrav iz Bele krajine. Takšne zapise so dekleta in žene iz Adlešičev in okolice nekoč pisale na znamenite pisanice z značilnimi, večinoma geometrijskimi vzorci. Širše so bolj znane kot belokranjske pisanice, a dejansko izvirajo iz Adlešičev, izdelujejo pa jih za darila ob različnih priložnostih, osebnih praznikih in kot spominek iz Bele krajine.
Anica Cvitkovič iz Dolenjcev pri Adlešičih je ena tistih, ki se še trudijo ohranjati to belokranjsko tradicijo.Več kot 40 let jih že izdeluje, naučila jo je svakinja, njo spet njena sorodnica. »Danes med mladimi dekleti ni prav veliko interesa za pisanice. Poleg tega bodo današnji časi zaradi papirologije vse izničili,« se boji Cvitkovičeva, kajti če želi kakšno pisanico prodati, mora seveda za vsako napisati račun. Pa vendar, kot dodaja Tončka Jankovič iz Krajinskega parka Kolpa, ki med drugim vodi delavnice izdelovanja pisanic, so že pred sto leti govorili, da se bodo izročila izgubila. »In danes še vedno o tem govorimo. Pa so pisanice še vedno tukaj.«
Liter olja za eno pisanko
Po besedah Cvitkovičeve je v Adlešičih in okolici še nekaj posameznic, ki se trudijo, da ti običaji ne bi šli v pozabo. »Delamo pisanice predvsem za dušo, za kakšno darilo, včasih pa smo jih delale tudi za zaslužek.« Kot pravi, so se pisanice nekoč delale po vsej Sloveniji, a najbolj značilne so prav adlešičke, obarvane z rdečo in črno barvo ter z značilnimi, večinoma geometrijskimi vzorci. »Pisanice so se izdelovale že pred prvo svetovno vojno, nato je bilo malce zatišja, a prav v pozabo niso šle nikoli,« pripoveduje Cvitkovičeva.
Velik razcvet so doživele v prvi polovici 20. stoletja, predvsem po zaslugi Boža Račiča, ki je leta 1919 prišel v Adlešiče kot učitelj, nato pa v Ljubljani dolga leta vodil osrednji zavod za žensko domačo obrt. Sistematično je zbiral zlasti adlešičke izdelke domače obrti, o njih pisal članke, prirejal razstave tudi v tujini, začelo se je na veliko trgovati s temi izdelki, pripoveduje Cvitkovičeva. »Poleg pisanic so za Adlešiče značilne tudi vezenine, leseni izdelki, pletenke, košare iz vrbja, ličkanja. Spodbujal je ženske, da so izdelovale pisanice, in marsikatera družina je na ta račun lepše živela. Takrat je veljalo ena pisanica za liter olja.«
24 stvari za eno pisanko
Približno 45 minut in natanko 24 stvari je potrebnih za izdelavo ene pisanice. »Že samo, da izpiham jajce, potrebujem jajce, iglo, posodico, kam bom izpihala, pa tudi kartonček, da se jajce izcedi,« opiše Cvitkovičeva. Nekoč so jih delali na polna jajca, ko pa je Bela krajina zlasti po drugi svetovni vojni »tolkla« revščino, je bilo vsebine jajca škoda. Zato so ga izpihali in vzorce risali na prazna jajca, kot to počnejo še danes.
Na delavnici izdelovanja pisanic v gostišču Madronič v Prelesju je Tončka Jankovič kakšnim petnajstim mama, babicam in otrokom sproti dajala podrobna navodila. Vosek v pisačih grejemo nad ognjem. Obvezno mora biti čebelji vosek, ki je toliko gost, da zapolni vse pore na jajčni lupini. »Kar boste porisali z voskom, bo na koncu ostalo take barve, po kateri ste risali. Ko se vam bo zdelo, da ste prvega vzorca narisali dovolj, jajca potopimo v rdečo barvo. Dobimo jo iz krep papirja, ki ga potopimo v mrzlo vodo in porozna lupinica jajca se takoj obarva. Ko se jajca nato malce odcedijo, jih vzamete na drugo pisanje. Z voskom zaščitimo tisto, kar želimo na koncu imeti rdeče. Ko boste končali s pisanjem po rdečem, jih boste potopili v črno tekstilno barvo v velikem loncu, kjer bomo jajčne lupine potem skuhali.«
Standardni vzroci, pa vendar vsak malo drugačen
Kot dodaja Jankovičeva, so nekoč drugo barvanje delali s čebulo, najstarejše pisanice so bile torej rjave, čeprav se je tudi pred sto leti dalo kupiti črno barvo, vendar si je mnogi niso mogli privoščiti.
Pa vzorci? Kot pravi Cvitkovičeva, seveda lahko vsak na pisanko nariše kaj svojega, a za prave pisanke vendarle obstajajo tipični, večinoma geometrijski vzorci. »Na tem jajcu, denimo, je precej rdeče barve, ki simbolizira moč, ljubezen, srečo, bele vejice predstavljajo praprot, torej naravo, in tale križ, ki pomeni, da vsak od nas pač nosi svoj križ. Vsaka pisanica ima svojo zgodbo. Se pa osnovni vzorci vsa ta leta se niso spremenili, čeprav je vsak vendarle malo drugačen, saj vsaka roka drugače piše. Kot pisava. Je enotna, pa vendar vsaka malo drugačna.«
