Starša za hude posledice krivita zdravnike, 3.

Za lažje razumevanje bom prepisal njene zadnje tri stavke prvega odstavka: »Mati je bila ob otroku in je vsakodnevno dobivala pojasnila o otrokovem stanju, o izvidih in predvidenih preiskavah. Oče je prihajal na obisk. Informacije je dobil vedno, ko sva se srečala pri otroku.«

Resnica je čisto drugačna. Žena si že po nekaj dneh ni upala dr. Pleterski-Riglerjevo prav nič vprašati. Zakaj? Zato, ker je dr. Pleterski-Riglerjeva delovala izjemno vzvišeno.

Ko jo je žena še zadnjič nekaj vprašala, je dobila odgovor: »Gospa, to ni solata.« Prav zato me je žena prosila, da naj jo jaz kaj vprašam, a si nisem upal. Zakaj? Ker so me njene vzvišenost, nadutost in hladnost preprosto prestrašile. Ali je sploh lahko kaj hujšega kot to, da si ob na smrt bolnem otroku in se zdravnice ne upaš nič vprašati? Zato je še toliko bolj boleče, da si upa reči, da sem vedno dobil informacije. Dr. Pleterski-Riglerjeva, niti enkrat samkrat.

Dalje piše: »Od marca leta 2000 pa gospod Hernčič trdi, da sem se mu skrila.« Naj jo popravim: obema staršema se je skrila, ker sva bila takrat skupaj. Resnica je drugačna. Že takoj naslednji dan, ko je bil sin premeščen na kirurški oddelek (14. 12. je prišlo do ritenske hoje in skrivanja, 15. 12. pa do premestitve), sem to že povedal sestram na oddelku.

Zdaj pa o sestanku, na katerem smo bili predstojnica infekcijske klinike, dr. Pleterski-Riglerjeva, dva predstavnika varuha človekovih pravic (VČP) in na koncu podpisani. Pred sestankom sem predstavniku VČP povedal, da bom vrstni red dogodkov namerno nekoliko pomešal. Zakaj? Ker sem močno upal, da se bo dr. Pleterski-Riglerjeva ujela v past. Saj poznate tisto: nekoga osumijo, da je iz blagajne ukradel 5000 evrov, osumljenec, ki je vseskozi trdil, da je nedolžen, pa se nenadoma izda, saj zavpije, da je bilo v blagajni le 1000 evrov.

Da, res je, dr. Pleterski-Riglerjeva, na tem sestanku je bila tudi forenzična psihologinja. In njen največji domet? Da mi je pred vsemi pokroviteljsko dejala, da so v življenju pač potrebni kompromisi… Pa še o predstojniku infekcijske klinike: ko ste začeli nabirati, bili ste tik pred histeričnim izbruhom, je sestanek na silo prekinil, rekoč: »Poglejte jo, kakšna je (dr. Pleterski-Riglerjeva).«

Res sem bil julija 2005 na Korytkovi (na pločniku in ne na domu) pred vašo hišo in vaši mami povedal, da ima zelo neetično hčer. Tudi oktobra 2005 sem bil pod vašim domom in vašemu možu izročil papir (obenem pa se mu opravičil, saj nima nič s tem), na katerega sem nakracal: Kaj mi je storiti, da boš končno priznala dogodek, ki se je zgodil 14. decembra 1999? Zraven sem pripisal še: Osebe, ki je etično tako bedna, enostavno ne morem več vikati. Lahko da je pisalo tudi kaj drugega, trenutno ne morem preveriti, saj sem s sinom na zdraviliškem zdravljenju (obnovitvena rehabilitacija).

Naj dodam, da me zelo žalosti, da imamo v Sloveniji takšno Zdravniško zbornico. In vi ste članica državne komisije za zdravniško etiko. Nič kolikokrat sem bil na ZZS (celo policijo sem povlekel za seboj), a nisem popolnoma nič opravil. Tako inovativnih (beri butalskih) odgovorov sem bil deležen, da ti gredo kar lasje pokonci, pa četudi jih nimaš.

Še nekaj me muči. Dne 15. 11. 2016 ste na sodišču izjavili, da ste se zelo potrudili za Gregorja. Celo v porodnišnici ste se baje pozanimali. A to ne drži. Dne 20. 3. 2017 sem prevzel vso dokumentacijo – in glej ga, zlomka, tega zapisa tam ni. Čudno, ne? In da ste kontaktirali z Gregorjevim pediatrom dr. Slavkom Novakom. To je sicer res, vendar – pozor – šele po tistem, ko je bil fant že en dan na kirurškem oddelku. Torej ste hoteli dobiti informacije o otroku, ko so to od vas terjali s kirurgije – takšen je logičen sklep.

Pa saj jih kar iz rokava stresate.