Zadnje čase je v naš parlament uradno prišlo v modo medstrankarsko zasliševanje in pranje glav v stilu »kdo bo koga«. Vse, kar se je še včeraj ali pred leti ali desetletji štelo za bleščečo delovno zmago v tistem času vladajoče elite, je danes treba dokazati, da je bil to najtežji polom in načrtno sesuvanje našega gospodarstva ali katerega koli drugega področja. Običajno se izkaže, da je to res, vendar pa je večina izgubila spomin ali pa preložila krivdo na koga drugega, največkrat na strankarskega nasprotnika.

Končno je prišla na vrsto tudi pravljica TEŠ 6, ki si jo bodo pripovedovali še naši pravnuki. Začela se je pred desetletjem, ko je vladajočo garnituro nekdo (?) zavajal. (Mimogrede: med vojno so temu rekli drugače, lepše. Bili so zapeljani. Eni od rdečih, drugi pa od belih. In tako ni bil nihče ničesar kriv.) Kdo natančno je bil »zapeljivec«, ni nihče povedal. Sicer je bilo na zaslišanju (J. Janša) čutiti neki šum o »velenjskem lobiju« takratne opozicije. Kako vendar je bilo mogoče zavesti komplet vladajoče kompozicije?

Letos mineva 300 let od rojstva vladarice, cesarice mnogih narodov, Marije Terezije, prosvetljene absolutistke, ki je poleg rojevanja svojih šestnajstih otrok še vladala in mimogrede, posebno kasneje s svojim sinom prosvetljencem Jožefom II., uvedla številne reforme. Med drugim je tudi na Kranjskem uvedla obvezno sajenje krompirja in sejanje koruze. Nikomur se ni pustila zavesti.

Bodimo resni in se vrnimo k nam, v sedanjost. Z zanimanjem smo poslušali zagovor nekdanjega ministra za visoko šolstvo, ki se ni zagovarjal, ampak je odgovarjal in pojasnjeval, kaj je bilo in kdo so bili in so še danes očetje pri spočetju in babice pri rojstvu znamenite naložbe v TEŠ 6, ki je odbila eno nogo našemu gospodarstvu. O tem je odlično napisal svoj članek prav v tej rubriki gospod Jože Meden, kjer roti in prosi, naj odgovorni ne počnejo še naprej takih norosti. Sicer se prispevek (Poziv preiskovalcem organiziranega kriminala, 3. 4. 2017) nanaša predvsem na pretečo nevarnost gradnje drugega tira.

V celoti se mu pridružim in dodajam: odločiti se moramo, ali se bomo šli v našem majčkenem in plitvem bazenčku Jadranskega morja turizem ali se hočemo s tretjim pomolom širiti v našo edino riviero Ankaran in navsezadnje tudi onesnaževati z ladijsko nesnago bolnišnico Valdoltra. S širjenjem pristanišča bo počasi izginjalo tudi naše edino morsko mokrišče Škocjanski zatok. Tudi ribiči zapuščajo svoje barke, ker nimajo v onesnaženem morju več kaj loviti. Trst in Reka ob vsem tem samo privoščljivo molčita, češ kar dajte vi, pametni Slovenci. Poleti pa pridite k nam na plaže… Če ste pa že zapičili lopato, tudi povejte, kaj bomo čez nekaj let še prodali tujcem, da bomo domovini vrnili dolgove, če ni že vsa prodana. Ali boste že spet dvigali roke in prisegali »jaz nisem nič kriv«? Od časa osamosvojitve pa do danes nosite odgovornost prav vi – politiki z imeni in priimki, v krilih ali hlačah.

Zakaj sem začel z Ribničanom Urbanom? Zato, ker me vse skupaj spominja na pripoved. V ribniško dolino se je nekoč priklatil volk. Mesaril je po čredah drobnice. Vrli jagri so sklenili: treba mu bo poslati svinec v drobovje. Zmenjeno. Naslednjo noč je pokalo in grmelo po Veliki gori. Urban, ki je bil takrat predsednik lovske družine, jih je pred svitom sklical, ker je bil prepričan, da je volk padel, saj je slišal, kako je v temi nekaj reklo: Uaa! Vsi so začeli kričati: Jaz sem ga, jaz sem ga… Ko se je zdanilo, je odredil iskanje. Ko so mrcino našli, so ugotovili, da pred njimi v krvi leži graščakov ljubljenec, čistokrvni volčjak Sultan. Trenutek tišine. Potem pa vsi jagri, bolj ali manj pobožni, v en glas: Jaz ga najsem, jaz ga najsem, jaz ga najsem.

Najdemo tu kakšno podobnost s slovenskimi »jagri«?

Jože Centa, Ljubljana