Z vidika strukture bi Žižkovo besedilo lahko označili kot »parlamentarno dramo«, ki temelji na deklarativni retoriki. Izogiba se prostorskim predpisom, situacij ne vidimo v njihovem zorenju, nastajanju, ampak se pred nami nizajo v finalni fazi, skozi neposredne dialoge in izreke. Ne gre za vzpostavljanje atmosfer, suspenza, občutnejših zamolkov, skratka razpiranja (dramsko) situacijskega podteksta, temveč za čisto filozofsko misel, pretopljeno v dramski dialog, ki ga prepozna kot dodano vrednost, mesenost. Zdi se, da je le telo dovolj; da odrsko telo, ki se izreka, ne potrebuje nujno reakcije drugega, da bi lahko obstajalo in delovalo, da je nosilec ideje, ki se ne obremenjuje s prostorsko-časovno logiko ali dramaturškimi vozli, pač pa ga opredeljujeta neposredni, surovi govor in obvladovanje razuma.

Filozofska dikcija gradi na dinamiki čistih komunikacijskih linij. Če že, je teatralnost v kompleksnosti idej in ne v pozunanjenih znakih – emocije so ožete, reakcije preudarne, stoičnost pripovedovanja prevladuje ne glede na stopnjo vročekrvnosti vsebine. Prav to pa se prilega režijskim principom Matjaža Bergerja, ki zasedbo v tej t. i. etično-politični vaji razporeja v geometrijski sistem, ki v obrisih aludira na antično arhitekturo, je barvno izpran, ostrih robov in preboden s koreografskimi akcenti – zlasti ponazarjanja trupel (Jana Menger). Starogrški motiv se premakne v skorajda mehaničen svet, ki je hkrati izdatno stiliziran, zato na pogled vabljiv in nadvse koncizno urejen. Ponavljajoče se kompozicije zbora (Aleš Valič, Borut Veselko, Lana Voljč) opominjajo na prelome in cikličnost znotraj posameznih dejanj: prvo sledi izvirniku (krivda je absolutno usmerjena v Antigono), v drugem se med njo in Kreonom splete »sprava« (vladar na poti k skupnemu dobremu svojega mesta), v tretjem oblast prevzame zbor, ljudstvo, uveljavi se demokracija (namen likvidacije tako Antigone kot Kreona).

Sugestije na realnost se pojavljajo v simboličnih odmerkih (video pasaže množičnih vojnih pobojev in neposredna omemba judovstva), a so zgolj nakazane. Petra Govc je kot Antigona trdno prizemljena, izčiščenih misli, brez slehernega obotavljanja, odvečnih pomislekov, neposredna, samozaverovana, v odzvenu njenih replik tlijo verjetnost, načelnost, lucidnost. Četudi je Žižkova predloga v sami osnovi naravnana tako, da naniza ideje, ne obremenjuje pa se z jasnim stališčem (kaj šele z morebitnimi rešitvami ali vsaj njenimi približki), Antigono pač ponudi v nekakšno širšo razpravo, ki ostane ideološko (pa tudi umetniško) nenevarna in lebdeča znotraj filozofskih blazin.