Snemati je treba na lokaciji, rekvizitov se ne sme prinašati od drugod, zvok nikoli ne sme nastati ločeno od podobe in obrnjeno, uporaba glasbe je prepovedana, razen če se predvaja tam, kjer je posnet prizor. To so le uvodna pravila Dogme 95, manifesta, ki sta ga leta 1995 napisala danska režiserja Lars von Trier in Thomas Vinterberg. Cilj manifesta je bil vrniti moč režiserju kot umetniku, očistiti film drage postprodukcije in posebnih učinkov ter se tako osredotočiti na zgodbo ter igro igralk in igralcev.
Niz pravil, ki sta jih poimenovala tudi zaobljuba čistosti, je zdaj vodilo predstave Idioti, ki jo bodo nocoj premierno odigrali v Slovenskem mladinskem gledališču. Režiserka Nina Rajić Kranjac je večino pravil videla tudi kot manifest v polju gledališča: »V gledališču se ne moremo izogniti dejstvu, da je vse, kar se dogaja, 'tukaj in zdaj', da je material neponovljiv in je z vsakim dogodkom (torej srečanjem z občinstvom) edinstven.«
Pri ustvarjanju predstave so delali z vsem, kar so našli v gledališču: scena je kolaž tega, kar so našli v fundusu, prav tako kostumi in morebitna glasba. »Seveda pa v sledenju pravil nismo ostajali dosledni, lahko bi rekla, da se igramo tudi z neuspevanjem sledenja pravilom,« nam je povedala režiserka.
Najti idiota v sebi
Idioti so gledališki eksperiment, igra impersonacij, v kateri se skupina odraslih, tako kot v filmu, odloči stopiti v vloge razvojno motenih oseb, ki jih je psihologija nekoč klasificirala kot idiote, ljudi z inteligenčnim količnikom, manjšim od 30. V okviru eksperimenta igralci in igralke iščejo svojega »notranjega idiota«, kar počnejo prek medosebnih soočenj, s katerimi naj bi ozavestili meje različnih družbenih norm in odpravili svoje notranje psihološke inhibicije.
Osebje Idiotov je izpostavljeno nekakšni prostovoljni psihološki demontaži, so zapisali v Mladinskem gledališču. »Posvetili smo se opazovanju skupine, s pogledom od zunaj. Poskušali smo ugotoviti, kdo ima kakšno vlogo v novonastali skupini ter kakšno mesto zavzema vsak od nas v našem delu nasploh. To je osnova, iz katere smo nadalje pletli odnose, ki so glavno tkivo predstave,« je povedala režiserka.
Predstava Idioti tako ni poustvarjanje von Trierjevega filma iz leta 1998, temveč je film služil zgolj kot začetno izhodišče, povabilo k ustvarjanju. »Dopustili smo si svobodo, da nas povabi k lastnim artikuliranjem tem, ki nas zadevajo.« Zato so dodatna gradiva k von Trierjevi predlogi prispevali režiserka, dramaturginja Katarina Pejović ter igralke in igralci.
