Golam Abas Rasuli prihaja iz Afganistana. Doma, v provinci Majdan Vardak, je bil hodža – verski učitelj. Rasuli je Hazar, pripadnik etnične skupine, ki je pogosto žrtev napadov talibanov.
»Če Hazarje ujamejo talibani, nas lahko ubijejo brez razloga, le zato, ker smo Hazarji,« pravi Rasuli. Talibani so prišli v njegovo vas in napadli njegovo šolo. Potem so ga začeli mučiti, poškodovali so mu oko, dlesen, nogo in ramo. Rasuli pravi, da so ga po krivem obsodili, da je ubil enega vojaških voditeljev, če bi ostal, bi ga usmrtili.
»Ponoči sem zbežal iz tabora, nisem imel veliko časa za beg iz države. Ko sem odšel, nisem imel načrta, do kam bom šel – vedel sem le, da grem v Evropo,« se spominja. Z njim so odšli tudi žena, hčerki in sin. Očeta in mater so mu ubili talibani, za sestro se je takrat izgubila vsaka sled.
Policisti so streljali nanje
Tihotapcem je plačal za pot do Avstrije okoli 28.000 evrov. »Vse, kar sem imel, sem porabil za to pot,« pripoveduje Rasuli. Potovali so slab mesec dni. »Običajno smo hodili peš ali se peljali z avtomobilom, najpogosteje pa smo čez mejo pešačili. Del poti smo se peljali tudi s čolnom, velik je bil za 30 ljudi, v čolnu nas je bilo okoli 70,« se spominja Rasuli. Med potjo so jedli le kruh, tunino in pili mleko. Rasuli ne ve natančno, skozi katere države so potovali, in pove, da so se dlje zadržali le na nekem otoku. Najhuje je bilo, ko so jih tihotapci peljali čez visok hrib, goro, kjer je bilo okoli 500 ljudi. Opazili so jih policisti in nanje začeli streljati. »Takrat sem videl, kako je umrlo šest ljudi,« pravi Rasuli. V paniki sta po tleh padli tudi njegovi hčerki, a so jim prijatelji pomagali, da so se rešili.
Ko so odšli na pot, niso vedeli za Slovenijo, a so tu dobili dokumente, pravi, zato so jih iz Avstrije vselej znova vračali. Ko so jim v Sloveniji vzeli prstne odtise, so spoznali, da nimajo več izbire.
Začetek v Sloveniji je bil težak, saj niso niti vedeli, kje so, in niso poznali jezika. Petčlansko družino Rasuli so nastanili v azilni dom v Logatcu. V dvajset kvadratnih metrov veliki sobi je bilo pet postelj in nekaj omar. Vanje so najpogosteje shranjevali hrano. Stranišča so bila skupna in drugačna, kot so jih vajeni doma, skupni so bili tudi hladilniki, enega je uporabljalo okoli 20 ljudi. Tudi hrana je bila drugačna in drugačne so navade. Najraje so Rasulijevi jedli piščančje meso in ocvrti krompir, pravijo v azilnem domu, a so si hrano raje, kot da bi jedli v jedilnici, odnesli v sobo in si pogrnili po tleh.
»Hvala, prosim, oprosti, ob kateri uri,« so bile prve slovenske besede, ki se jih je naučil Rasuli, kmalu jih je znal že 40 in začel tvoriti stavke. Njihov jezik farsi in slovenščina imata tudi nekaj skupnih besed s popolnoma enakim zapisom, pomenom in izgovorom, kot so na primer asfalt, beton, bencin, pravi Rasuli. Najlažje se je učil tako, da je za orodje, ki ga je uporabljal, slišal slovensko poimenovanje in besedo večkrat ponovil. Rasuli je pomagal hišniku, vsako delo je opravljal z veseljem, vedo povedati v azilnem domu. Na koncu se je za delo, ki ga je opravljal, vedno zahvalil, saj je cenil to, da lahko pomaga.
Nekoč bi rad poiskal sestro
Otroci so v Logatcu začeli hoditi v šolo in se začeli učiti slovensko. »Takrat smo tudi sami začeli spoznavati ljudi, bili smo zelo veseli, ker je tu veliko prijetnih ljudi,« je dejal Abas in dodal, da njegova starejša hči že zelo dobro govori slovensko in zna slovensko tudi brati.
Nekega dne je družina Rasuli izginila iz azilnega doma v Logatcu. Še dan pred tem se je zdel povsem običajen, v sobi je za njimi ostal pogrnjen prt in na njem hrana. Abas Rasuli je vedel, da Afganistanci pri nas ne dobijo azila, in šel s svojo družino iskat srečo drugam.
»Želim si, da bi se vojna končala, v vojni ni zmagovalcev ali poražencev, so le žrtve in te so vedno prevelike,« je dejal nekaj dni pred tem, ko so odšli, in še, da bi rad nekoč poiskal svojo sestro.
