Seveda sem se, zdravstveno in ekološko ozaveščena meščanka, nemudoma podala v boj za ustavno pravico do zdravega okolja. Vsaj toliko zdravega, da mi ne bo treba umreti v prihodnjih petnajstih letih zaradi raka, za katerim ni zbolel še noben moj svojec. In obstala na prvi stopnici. Sosedje so mi smejoč se razložili, da so zaradi mizarskega obrata, iz katerega se občasno vije smrdeč dim, posamično in skupaj v minulih letih napisali na kupe dopisov in peticij, a vedno znova se je izkazalo, da je »vse po predpisih«. Če ravno nimam drugega dela, lahko poskusim še sama, so navrgli…
Vdala sem se. Naslednjo zimo smo zamenjali okna. Nimam časa, da bi ga izgubljala v boju z birokrati na veter. A dala sem si duška in dvakrat ali trikrat uporabila besede, ki jih tu ne bom navajala. Niso bile prijazne ne do mizarjev ne do države. Problema seveda nisem rešila.
Tudi Škofjeločan Boštjan Zavrl, ki ga eden od večjih onesnaževalcev v Sloveniji Knauf Insulation toži za skoraj 70.000 evrov zaradi povzročene škode in skrunjenja dobrega imena, ni bil prijazen do podjetja in države. S še veliko bolj upravičenim razlogom. Zavrl ve, s čim ga podjetje zastruplja. Zato je vztrajno klical na občino in v podjetje. Prav nemarno jih je nadlegoval s skrbjo za svoje zdravje in zdravje svojih bližnjih. Nimajo pač vsi denarja, da bi se izselili z ogrožajočega območja. Ali zamenjali okna ali najeli dobre odvetnike… Tudi grozil je, tako vsaj trdijo v podjetju in na občini, in z grafiti poškodoval tuje zidove. Film mu je »počil« po tem, ko je leta dolgo pekočih oči zrl proti oblaku dima iz bližnje tovarne, v katerem so, dokazljivo, rakotvorne, dražeče in alergene snovi. Recimo formaldehid, ki ga v kar nekaj državah – v nasprotju s Slovenijo – ni več dovoljeno uporabljati. Pri nas podatek, da so ga na Škofjeloškem leta 2011 v zrak poslali 25 ton, leta 2015 pa »le« še 5,7 tone, velja za argument uspešne politike. V Sloveniji, ko gre za okolje, strašno redko zmaga David. Goljat ga toži…
Knauf Insulation so umazana industrija. Z več vidikov. To, da so po zagotovilih vodstva v minulih letih znižali emisije, jih ne razbremeni odgovornosti. Ne moralne ne pravne. Varnega odmerka formaldehida ni, pravijo strokovnjaki, za škodo, ki jo povzročajo, pa so v skladu s številnimi predpisi odgovorni vsakemu posamezniku. Če ga res spuščajo v ozračje vse manj – meritve so pri nas del problema – zadeve ne spremeni. Še vedno zastrupljajo.
Prav nobene olajševalne okoliščine pa ni za državo. Formaldehid Slovenija šele namerava jasno prepovedati. Jasno zato, ker za zdaj ni prepovedan v tistih dokumentih, ki jih za obvezujoče šteje vodstvo podjetja. Zmeda pri usklajenosti dokumentov, kot kaže, ustreza vsem; nevladne organizacije in mediji na to državo že dolgo opozarjajo, a se ne zgodi nič. Poleg tega so postopki dokazovanja škode zaradi onesnaževanja prezahtevni in predragi. Študije stanejo. Pri nas je tudi zelo težko dokazati pravni interes za vlaganje tožb v takih primerih; pravni strokovnjaki so na vse to državo s posebno študijo opozorili že pred leti. »Mali človek« takšnega bremena sam pač ne zmore. Ko mu prekipi čez rob, pa ga odrejo in spečejo na sodnem žaru. V »poduk« vsem drugim. Za svoja dejanja je treba nositi odgovornost, so Zavrla z ledenim cinizmom te dni javno poučili v podjetju. Kako lahko oskruniš dobro ime podjetja, ki v zrak dolga leta zavestno spušča rakotvorno snov, v Knauf Insulation ne povedo.
Implicitno stališče podjetja, ki ga kimajoče blagoslavljajo občina in pristojna ministrstva, je v resnici srhljivo. Zavrlov problem je v tem, da se noče sprijazniti z usodo, ki so mu jo namenili: da bo tako kot drugi nesrečniki, ki živijo preblizu onesnaževalcem, morda kolateralna škoda prepočasnega spreminjanja predpisov in prepočasne menjave dragih filtrov. V smislu: hitreje ne gre, ne smemo ogroziti proizvodnje in 400 delovnih mest. Zveni znano? Saj veste: res je grozno, da delavci ne dobijo plače, ampak prestrukturiranje podjetja še ni končano; vemo, nočne izmene so zdravju škodljive, ampak z gospodarskega vidika so nujne; res grozno, da bomo uničili obdelovalno zemljo, ampak v lakirnici bo delo dobilo 400 delavcev… In tako dalje. Izgovori brez meja.
Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je leta 2012 zaradi izpostavljenosti onesnaženemu zraku umrlo 7 milijonov ljudi. V Evropi so ogroženi vsi prebivalci večjih mest, pri nas cela območja. Slovenija svoje obveznosti iz sprejetih dokumentov, ki jo zavezujejo k skrbi za čistejši zrak, uresničuje – neskončno počasi. Zaradi tega jo je v preteklosti tožila evropska komisija. In vendar je evropsko sodišče za človekove pravice v primeru Tatar proti Romuniji leta 2001 nedvoumno ugotovilo, da je država v takšnih primerih dolžna skrbno nadzirati varnost industrijskih dejavnosti in zaščititi svoje državljane . V mislih je imelo državljane tu in zdaj, ne tistih, ki bodo živeli nekoč v prihodnosti, ko bo – bojda – dovolj denarja za zrak, ki ne ubija.
