Ni jasno, zakaj bi morali biti krajani obveščeni »pravočasno« – kaj bi s tem pridobili? Kadar se sicer želi kdor koli nastaniti kjer koli v Sloveniji, o tem ne odloča in baranta nihče, razen oni sami in kvečjemu še stanodajalec. So begunci kakšni »ekstra« ljudje, za katere potrebujejo posebne priprave? V čem so tako različni? Krajani in občina torej brez pravega razloga delajo kategorično razliko med ljudmi, MNZ pa jih s privolitvijo v barantanje ali celo s »polnohlačarstvom« pri tem proaktivno podpira in znotraj države v tem ni osamljeno. Več politikov, na primer Miro Cerar, Vesna Györkös Žnidar in Karl Erjavec, nikakor niso edini, ki med intervjuji na temo beguncev pogosto propagandistično poudarjajo fraze varnost, varnost državljanov, varnostno tveganje, varnostna grožnja… Spodbudno bi bilo, da bi kljub nestrpnim prebivalcem vsaj tisti na oblasti večinsko imeli stališče, da se ljudi brez posebnih pogojev vključi v sobivanje, ne glede na to, od kod prihajajo in katere narodnosti so, a delajo nasprotno: s konstruktom kakor varnostnega tveganja dajejo nestrpnim prav. Nestrpnost, ki se je na enak način, z enako vsebino manifestirala v Logatcu, Šenčurju, Črnomlju, Mariboru, Slovenj Gradcu itd., tako dobiva institucionalizirani učinek in epilog.

Zelena luč kategoričnim razločevanjem skupin, sploh če je institucionalizirana, ni nedolžna in odpira manevrski prostor hujšim in obsežnejšim ukrepom zoper določene skupine. Krajani reagirajo egocentrično v slogu »mi jih nočemo, zaskrbljeni smo, nismo vedeli«, torej ne da bi zadostno upoštevali, da so ti ljudje denimo prestali marsikaj hudega in potrebujejo čimprejšnjo pomoč, in jih ne obravnavajo kot sebi enakovredne subjekte. Hkrati s tem pljuvajo tudi v lastno skledo: s podpihovanjem nestrpne atmosfere odpirajo manevrski prostor za diskriminatorsko obravnavo še kakšnih drugih tujcev, njih samih bodisi njihovih sorodnikov, prijateljev ali kogar koli pač. »Ne dvomite, da bo ista politika enako enotno navalila tudi, ko bodo spet krčili pravice vsem nam, ne le tujcem, s katerimi nam 'grozijo' zdaj. Kajti za varnost gre, bodo rekli.« (Matija Stepišnik, Tiha reforma varnostnega aparata, Kolumna, RTV, 9. 1. 2017)

V Delu (Pisma bralcev, 21. 12. 2016) je upokojeni pravnik Matevž Krivic povzel smisel ustavne demokracije: funkcija ustave je, vsaj načeloma, brezpogojna zaščita in enaka obravnava vseh družbenih skupin pri vseh vprašanjih in je konsistentno s tem nad voljo ljudstva. Če se gre MNZ pogajat z nestrpnimi domačini, potem to ni upoštevano. Biti bi moralo obratno: v primeru nastanitve 50 beguncev v Škofijah bi morala vsakršna oblast nestrpne preprosto ignorirati oziroma integrirati v družbo tudi njih.

Nazadnje tako tudi nobena nevarnost ne bo razrešena, nasprotno; kot je v januarski razpravi o noveli zakona o tujcih komentiral poslanec Dragan Matić, je tehtanje med človekovimi pravicami in varnostjo lažna dilema. Begunci so tako res v preseku z nevarnostjo, a ne kot realni subjektivni akterji, temveč kot objektivizacija krivične in nevarne ad hoc abstrakcije zunanjega sovražnika.

Uroš Cerkovnik, Ljubljana