No, in zdaj smo dobili še slovensko Črno knjigo kapitalizma, kjer pa se komunizem in kapitalizem zrcalita še povsem drugače kot samo v številih žrtev. »Kapitalistična država je strukturno zelo spominjala na komunistično – v obeh se je moč kopičila v rokah peščice,« pravi avtor Marcel Štefančič, jr. Današnji kapitalizem pa je že povsem ponotranjil komunizem: »Neoliberalizem je komunistično idejo o brezrazredni družbi prignal do skrajnosti – razredov ni več, obstajajo le še zmagovalci in poraženci.« Štefančič seveda uživa v analogijah, toda prav analogije med kapitalizmom in komunizmom so najbolj osupljive, še toliko bolj, ker so tako eruditsko podprte z ogromno zgodovinopisne literature in šele kot takšne so v štefančičevski stilistiki tudi retorično prepričljive. Včasih se analogije povsem ne izidejo, a le zato, ker je kapitalizem pač veliko starejši od komunizma. Na primer: »Sovjetska zveza je imela gulag, arhipelag brutalnih delovnih taborišč, v katerih so kaznjenci opravljali težka dela – brezplačno, suženjsko.« In tudi Amerika je imela gulag – sistem plantaž, arhipelag brutalnih delovnih taborišč, v katerih so črnski sužnji opravljali težka dela. Le da je ameriški model suženjstva »zamolčani in neminljivi vzor sodobnega kapitalizma«, kot je Štefančiča prepričalo prav ameriško kritično zgodovinopisje. Če je Bertrand Russell rekel, da je boljševizem religija z zgrajeno dogmo in navdahnjena s svetimi knjigami, Štefančič skorajda še bolj prepričljivo kot Walter Benjamin dokaže, da je tudi kapitalizem strukturiran kot religija – z nevidno roko trga v funkciji nevidnega boga.
Nekatera poglavja v knjigi, kot je tisto, ki opisuje, kako so po revoluciji 1848 oziroma ofenzivi sil reakcije nemški revolucionarji emigrirali v Ameriko, kjer so potem sodelovali v ameriški državljanski vojni in iz Lincolna skoraj naredili marksista, delujejo z močjo odkritja neznanega, večina Črne knjige kapitalizma pa se odlikuje s črnim humorjem. Toda bolj ko proti koncu prevladuje neoliberalizem (v poglavju o novem razredu so neoliberalci partijo že presegli), manj je humorja in več črnine. Če boste prebrali, kako se je v slovenskem primeru neoliberalizem izenačil s kmečko pametjo, bi vas moral miniti tudi črni smeh.
