Človek s svojo industrijo in prometnimi sredstvi po eni strani zvišuje temperaturo v zraku, zdaj pa kaže, da bi se lahko z aktivnim posegom uprli temu globalnemu segrevanju. Nekateri celo menijo, da bi škodo, ki jo je sam naredil, moral, vsaj kolikor je mogoče, popraviti s tem, da bi atmosfero umetno ohladil. Takšen podnebni inženiring je nedavno zahteval tudi tibetanski verski vodja dalajlama, in sicer v javni razpravi z vrhunskim meteorologom Kerryjem Emanuelom s Tehnološkega inštituta Massachusetts (MIT).

Tehnično izvedljivo

Marca je okoli sto znanstvenikov, tudi Kerry Emanuel, v ameriškem glavnem mestu Washington razpravljalo o možnosti, da se z aktivnim posegom v stratosfero ustavi segrevanje ozračja. Vsekakor jih večina meni, da je podnebni sistem zelo kompleksen in da tak poseg prinaša velika tveganja. Nekateri so že načeloma proti temu, da bi človek oblikoval podnebje po svoji volji. Vendar je zdaj postalo očitno, da je med znanstveniki prišlo do velike spremembe v odnosu do podnebnega inženiringa. Nekoč so se temu posmehovali kot ideji gostilniške debate, danes pa je postalo predmet resnih razprav. Posvet je bil samo nekaj dni po tistem, ko je novi ameriški predsednik Donald Trump z dekretom oslabil ukrepe proti segrevanju ozračja, ki jih je sprejel prejšnji predsednik Barack Obama.

Kljub vsem različnim pogledom so se znanstveniki na washingtonskem posvetu strinjali o več stvareh. Naprej, da je ohladitev atmosfere tehnično mogoče izpeljati. Hlape aerosola je namreč mogoče razpršiti v višje plasti atmosfere, to je v stratosfero, in tako zmanjšati moč sončnih žarkov. Dokaz, da to deluje, imamo v večjih vulkanskih izbruhih. Tako je leta 1991 z izbruhom filipinskega vulkana Pinatubo, ko je v stratosfero prišlo 17 milijonov ton žveplovega dioksida, globalna temperatura padla povprečno za 0,4 odstotka.

Učinkovito in poceni

Znanstveniki tudi soglašajo, da je tak poseg zelo hitro učinkovit in da ne bi bil predrag. Aerosoli bi lahko v nekaj mesecih znižali temperaturo za toliko, za kolikor se je zaradi učinka tople grede povečala v več desetletjih. Stroški pa ne bi presegli milijarde evrov. Zlasti v primerjavi s stroški, ki jih povzročajo podnebne spremembe, je to drobiž.

Iz simulacij pa vse več znanstvenikov sklepa, da razprševanje aerosola v stratosferi ne bi imelo negativnih učinkov. »Vsekakor svet s podnebnim inženiringom ne bi postal slabši od sveta, v katerem ne bi bilo takšnega posega,« pravi ugledni klimatolog Daniel Schrag iz Harvarda.

V čem je glavna težava?

Zaradi teh dejstev je vse več zahtev, da se človeštvo loti podnebnega inženiringa. Vendar ostaja nerešeno temeljno vprašanje. Ni jasno namreč, kdo naj odloča o tem, ali je tak poseg v naše podnebje dopusten in ali je res tako zelo nujen. Kaj če bi posamezne države brez soglasja drugih začele na tak način spreminjati podnebje? Lahko si tudi predstavljamo, da na primer Rusija, ki si veliko obeta od milejšega podnebja v sibirskih prostranstvih in tudi zahodno od Urala, ne bo zadovoljna, če se bo proces segrevanja ozračja ustavil. Ruski znanstveniki bi se lahko uprli zagretim privržencem podnebnega inženiringa z argumentom, da obstaja možnost, da pride do nevarnih vremenskih kapric, ki bi jih povzročila razpršitev aerosola v stratosferi in ki jih simulacije niso predvidele.

Cilji pariške konference niso uresničljivi

Skratka, podnebni inženiring bi lahko vodil do mednarodnih konfliktov. Prav zaradi tega so februarja v New Yorku ustanovili interdisciplinarno delovno skupino strokovnjakov vseh vrst, ki naj bi tudi skupaj z okoljevarstveniki in politiki postavila pravne temelje za novo obliko mednarodnega dogovarjanja o takšnih daljnosežnih posegih v našo atmosfero. Delovno skupino vodi 61-letni Madžar Janos Pasztor, ki ima veliko izkušenj z diplomacijo, tudi kot nekdanji sekretar za podnebje pri Združenih narodih. Predvsem je prišel do spoznanja, da v prihodnjih desetletjih zmanjšanje emisije toplogrednih plinov ne bo dovolj veliko za upočasnitev segrevanja ozračja, kot zahtevajo cilji pariške podnebne konference iz leta 2015, to je za največ 2 stopinji Celzija do konca 21. stoletja glede na 19. stoletje, ko se je začela industrializacija. Zdaj Pasztor meni, da bi bilo neodgovorno, če ne bi izkoristili možnosti, ki nam jo daje podnebni inženiring.

Harvardski strokovnjak za stratosfero David Keith pa se pripravlja na svojo veliko raziskavo, v kateri bo s kolegi preučil poseg v podnebje z aerosolom. Zanjo je dobil 7,5 milijona dolarjev (7 milijonov evrov). Prihodnje leto naj bi prvič razpršil aerosol v stratosfero, in sicer s pomočjo balona, ki bi imel namesto košare propeler, s katerim bi trosil delce aerosola.