Še pred 20 leti je veljalo, da je slovensko, večinoma z mehkimi sedimenti prekrito morsko dno čista puščava, ki ne ponuja ničesar atraktivnega. A vse pogostejši potopi in sodobna tehnika odkrivajo sorazmerno veliko bogastvo. Podvodni arheolog in predavatelj doc. dr. Andrej Gaspari z oddelka za arheologijo ljubljanske filozofske fakultete pripoved začne pri doslej najstarejši odkriti podvodni sledi – strugi reke Rižane. »Sledi meandrov se vlečejo vse do okoli 34 metrov pod gladino. Vse kaže, da gre za Rižano,« pove. Tam je najverjetneje tekla pred več kot 10.000 leti.
Pristanišča pod morjem
Voda je območje današnjega slovenskega morja dosegla šele pred 20.000 leti, zato podvodni arheologi na dnu odkrivajo svet, ki je bil nekoč na kopnem. Ob obali so tako naleteli na nekdanja pristanišča z objekti, ki pričajo, da je bil velik del antičnega gospodarstva naših prednikov ob morju povezan s predelavo rib. »Imamo ostanke ribogojnice v zalivu sv. Jerneja, v zalivu proti Debelemu rtiču, v Fizinah pri Portorožu,« našteva arheolog. Najbolj raziskan doslej je podvodni svet Simonovega zaliva. V njem je pod vodo ohranjeno veliko pristanišče z glavnima valobranom in pomolom ter obmorsko vilo. »To so verjetno najstarejše in zagotovo najbolj znane rimske strukture pod vodo, ki smo jih odkrili do zdaj. Domnevamo, da je pristanišče omogočalo pristajanje tudi nekoliko večjih ladij z ugrezom tja do 1,5 metra,« Gaspari namigne, da je bilo tedaj eno večjih v Istri.
Ostanki antičnih mandračev se skrivajo tudi pod tlemi Starega trga v Izoli, skrita uganka so še pristanišče Fornače in Tartinijev trg v Piranu. Tudi Koper ostaja bolj ko ne terra incognita, nepoznan svet, o katerem ne vedo veliko. »Prejšnji mesec smo raziskovali na območju potniškega terminala v Luki Koper, kjer bi po nekaterih podatkih lahko naleteli na stare strukture nekdanjega mandrača. A v tistih letih, ko so gradili luko, služba za varstvo kulturne dediščine in splošna zavest o pomenu dediščine še nista bili na današnji ravni. Tudi če so ob gradnji kaj našli, so to praviloma ignorirali,« pravi arheologinja doc. dr. Zrinka Mileusnić iz oddelka za arheologijo in dediščino primorske fakultete za humanistične študije.
Pokopališče ladij
Na dnu slovenskega morja je končalo več kot 30 ladij, bark in splavov ter drugih plovil. Najstarejša, domnevno rimska ladja leži pred Debelim rtičem. »Vsa je prekrita, leži pa ravno v bližini, kjer je pred tedni obtičal italijanski tanker,« pojasni Gaspari in s tem razkrije strah, da bo treba pohiteti z raziskavami, preden tam nasede ali sidra še kakšna večja ladja in jo uniči. Pred Strunjanom na dnu morja leži balastni kamen, ki bi prav tako znal biti iz rimskega obdobja. Gre za kamen, s katerim so nekoč tovorne ladje uravnavale ravnotežje, ko so v pristanišču oddale ali naložile tovor. Je kazalnik, kje je bilo včasih sidrišče. Gaspari nato našteje še nekaj ostankov brodolomov iz 14. ali 15. stoletja, ki še niso povsem dokumentirani. Potem je na dnu še trijambornica ali bark iz 18. ali 19. stoletja. »Gre za okrog 40 metrov dolgo Stojanovo barko pred Debelim rtičem. Ribiči se temu mestu izogibajo, saj rebra jambornice še gledajo iz dna. Bojijo se, da jim ne bi potrgalo mrež. To je lep primer, kjer imajo ribe in druge živali svoj mir,« pojasni Gaspari.
Ladje bodo zelo verjetno tudi ostale na dnu. Vsak premik je tvegan in drag. Arheologi so izračunali, da bi premik potopljene, okoli 14 metrov dolge rimske lesene ladje Aura, ki leži na območju, kjer ladje v Luki Koper spuščajo sidra, zgolj za začetek stal milijon evrov.
Amfore so že pobrane
Gaspari sicer trdi, da v slovenskem morju pretiranih težav z ropanjem ni. Najbolj priljubljene na črnem trgu so amfore. »So nekakšna zgodba o prilaščanju, družbeni fenomen. Na črnem trgu so včasih veljale 500 mark. V našem morju je najdišč amfor malo. Ena so že zdavnaj prazna, druga so običajnim iskalcem nedostopna,« pojasni arheolog. Kar jih je bilo mogoče uloviti z mrežo, sedaj krasijo lokale na Obali in zbirke zasebnih zbirateljev, nekaj jih je pot našlo v muzeje. »Muzej podvodnih dejavnosti hrani kose, ki nosijo zanimive zgodbe. Eden takih je potapljaška oprema, najverjetneje ruskega vohuna. Pravijo, da ko so Rusi v 60. letih prejšnjega stoletja v Izolo pripeljali popravljat ladjo, so vmes pošiljali njihove potapljače oprezat za tržaško luko. Bila je kot nekakšna oprema Jamesa Bonda. Našli so jo v ribiški mreži,« ulove morja razkriva Gaspari.
Na dnu dve lovski letali?
Med javnostjo bolj poznanimi zakladi morja so še razbitine leta 1944 potopljene čezoceanske potniške ladje Rex, morje pa je še vedno polno tudi drugih ostankov druge svetovne vojne. Med njimi je razstreljena vojna ladja, za katero še danes ne vedo, komu pripada, pa bombe in magnetne mine. In menda (podatek še ni potrjen) tik na tromeji s Hrvaško in Italijo, morda že v mednarodnih vodah na globini čez 30 metrov, ždita parkirani tudi dve nemški lovski letali.
Veliko bolj gotovo kot potopljena nemška zračna flota pa je podvodni Triglav. Nedaleč od Pirana, 300 metrov od rta Madona, na najnižji točki slovenskega morja, leži 2500 kilogramov težka piramida oziroma cestna barikada teritorialne obrambe, ki označuje najnižjo točko slovenskega morja. V spomin na osamosvojitveno vojno so jo tja potopili leta 2000.
