Ukinitev vojske

Ne pozabimo, da je svet vedno bil v lokalnih vojnah in lokalnih nerazumskih pokolih velikega števila ljudi, česar pa v zahodni civilizaciji nismo obravnavali kot napad na nas, ampak kot da je to nekaj tam zunaj, v drugem svetu. Tudi preštevanje žrtev je povsem iracionalno in za našo civilizacijo sramotno: če umre en Evropejec v strelskem napadu skrajneža, je to nacionalna in svetovna drama, ko pa umre več sto, tisoč, deset tisoč ali celo sto tisoč ljudi bodisi v lokalnih etničnih čistkah, bodisi pri prečkanju morja do boljše eksistence, bodisi zaradi lakote in lokalnih materialno pogojenih vojn, je o tem komaj kaj slišati, nobena zastava ni na pol droga zaradi tega, kot da je to normalno in da se nas ne tiče. Torej imamo dva svetova z dvema moralnima in vrednostnima režimoma.

Slovenija, tako kot več drugih držav, ne potrebuje vojske za obrambo suverenosti in varnosti. Tudi osamosvojili smo se brez vojske in še tako dobro oborožena in izurjena, vendar miniaturna vojska ne bi mogla odvrniti napada malo resnejše vojaške sile. Četudi bi ta bila uspešna pri napadu na našo vojsko, bi si nakopala na glavo splošen ljudski odpor, pa našo zadolženost in probleme, ki jih imamo in si jih verjetno nihče ne želi reševati. Če kdo kaj potrebuje in želi v Sloveniji, lahko to za veliko manjši denar kupi, če že ni prodano, zato še nikomur ni uspelo definirati realnega razloga za to, da bi nas kdo z vojaško silo hotel zavzeti.

Seveda pa naši sovražniki obstajajo, brez dvoma. Nekaj jih je v neposredni bližini. To je slaba politika, ki ni uspela narediti urejene, moderne in učinkovite države, za katero redno plačujemo, pa je ne dobimo. Ob tem je tu legalen, a velikokrat nelegitimen sistem varovanja pravice in resnice, varovanja poštenosti in javnega dobra, katerega posledice so enormna nekaznovana materialna oškodovanja javnega dobra in posledično nižji standard občanov. Državni sovražniki so tudi brezposelnost, emigracija najboljših kadrov in mladih, pa lakota, revščina in socialna neenakopravnost, izključenost nekaterih ljudi.

Seveda so sovražniki tudi kriminalci in atentatorji od zunaj, vendar teh oseb še nikoli ni našla ali polovila vojska. Imamo policijo, ki je podhranjena, slabo opremljena in nepripravljena na sodobne izzive ekonomskih, bančnih, ekstremističnih in informacijskih kriminalnih organizacij, ki zahtevajo povsem drugačno usposobljenost in opremljenost.

Naš, v prihodnosti najbolj usoden državni sovražnik je nepošten mednarodni ekonomski in finančni sistem, katerega posledice so okoljske katastrofe, lakota, vojne… iz tega naslova in posledično velike migracije, ki bodo spremenile in ogrozile naš obstoj – a tudi to ni nekaj samo po sebi delujočega, tudi mi smo soodgovorni za takšen svet, ki ga ne spreminjamo z možnostmi, ki jih imamo.

Vojske ne potrebujemo, ker nas ne more obraniti pred dejanskimi sovražniki, namesto slabe vojske in slabe policije je bolje imeti le odlično policijo, v katere sestavi bi lahko bile tudi enote za zaščito in reševanje. Članstvo v Natu ni nobena ovira, saj lahko sodelujemo na nešteto varnostnih področjih, kjer ni potrebna groba vojaška sila – te pa miniaturna država in vojska, kot je naša, itak nikoli ne bo imela.

Želim si, da bi naša narodna odgovornost, samozavest in patriotizem odprli vrata racionalnemu razgovoru o tem, kaj nas dejansko ogroža in kako se temu učinkovito zoperstaviti.