V odprtem pismu z dne 14. 3. 2017 je podžupan Čerin sporočil, da obeležja v Eipprovi ulici in besedila slovenske himne v tlaku Čopove ulice komisija za postavitev javnih spomenikov - obeležij MOL (v nadaljevanju komisija) ni obravnavala.
O »obeležju« Plečniku v Eipprovi ulici naš podžupan opozarja, da je komisija že v letu 2008 sprejela stališče, da je v mestu dovolj »tovrstnih spomenikov«. Zatrjuje, da v Eipprovi ulici ne gre za spomenik Plečniku, temveč za »igralo«, in priporoča, da si prečitava poročilo člana komisije Gojka Zupana, v katerem je ta zapisal, da je v Eipprovi ulici »spomenik, nova podoba Plečnika«. Ni torej jasno, kaj abakus predstavlja: igralo trnovskih otrok ali spomenik spačenega lika Plečnika. Začudena pa sva, da komisija ni obravnavala obeležja v Eipprovi ulici in ne besedila naše himne v tlaku Čopove ulice, in se sprašujeva, kakšno funkcijo komisija sploh opravlja.
Predlagava, da komisija odredi, da se nemudoma odstrani zapis pod »igralom«, kjer je zapisano, da gre za spomenik arhitektu Plečniku, in ga nadomesti z imenom avtorice umetniške stvaritve, ki je, razen našega podžupana, občani ne razumemo. Če pa je abakus »nova podoba arhitekta Plečnika«, predlagava, da se neprimerna stvaritev, v posmeh našemu velikemu mojstru, nemudoma odstrani.
Opozarjava, da je Zdravljica, kot zapisano v ustavi, naša narodna himna, poleg grba in zastave simbol slovenskega naroda. Kot je zapisal Bojan Grobovšek v knjigi Zakaj Slovenija ni Švica (Alpemedia, 2014, str. 131), »se domače in turistično ljudstvo na Čopovi ulici v sredini slovenske prestolnice sprehaja po besedilu Zdravljice, vpisane v tlak, nanjo spušča ogorke, papirčke in še marsikaj drugega. Česa tako nekulturnega do lastne himne ni mogoče videti nikjer drugje na svetu.« Predlagava, da se besedilo Zdravljice nemudoma izbriše iz tlaka v Čopovi ulici ter vpiše kot intarzija v kamniti piedestal pred skupščino ob jamboru s slovensko zastavo.
Komisiji sva v letih 2010–2017 podala več predlogov obeležij v Ljubljani, spomenik trnovskim solataricam ob izlivu Gradaščice, čevljarja ob po potresu okrnjeni Čevljarski ulici in v Kurji vasi na lokaciji nekdanje vasi v bližini Botaničnega vrta. Najin predlog spomenika solataricam je komisija odobrila že maja 2010, a se od takrat, kljub vprašanjem komisiji in gospodu županu, ni zgodilo prav nič. Predlog spomenikov čevljarjem in Kurji vasi pa je komisija zavrnila, zadnjega kot neprimernega.
Za mnenje sva povprašala dr. Janeza Bogataja, prof. etnologije. Dr. Bogataj je zapisal, da je »zagovornik postavljanja obeležij, ki prikazujejo značilnosti našega mesta, značilne poklice in dejavnosti, tudi njegovo mitologijo«. Meni, da je v Ljubljani dobro poskrbljeno za razne pomembne osebnosti, prezrte pa so značilnosti vsakdanjikov, kar odlično razvijajo v številnih evropskih mestih. Postavljanje takih vsebin odpira odlične možnosti za turistično vodenje ter sooblikovanje vsega tistega, kar imenujemo istovetnost (identiteta) mesta. Mesto bi moralo v prihodnje narediti dolgoročni načrt takih in drugačnih vsebin, ki bi se potem dolgoročno uresničevale. V navedenih okvirih vidi tudi take vsebine, kot so trnovske solatarice, čevljarja pri Čevljarskem mostu, upodobitev potapljanja goljufivih pekov v Ljubljanico, meksikajnarjev, tudi Kurje vasi itd.
V zadnjem času so v Ljubljani postavili več spomenikov tujim kulturnim velikanom, ki pa z Ljubljano in Slovenijo nimajo prav nobene zveze. Predlagava, da komisija ponovno poda mnenje o najinih predlogih, ki jih dopolnjujeva s predlogom bronaste makete Emone na Kongresnem trgu ob Emonskih vratih po zgledu makete Ljubljane na Prešernovem trgu, saj v iEmono turisti ne zahajajo.
Milan Kovač, u. d. i. a. Peter Keršervan, u. d. i. a.
