Sedmerica najrazvitejših držav je v pripravah na letošnji redni poletni vrh znova obremenjena z Rusijo, ki je bila do aneksije Krima članica tega elitnega omizja. Na dvodnevnem ministrskem srečanju v italijanski Lucci so v igri različne opcije, glavno besedo pa ima Rex Tillerson, ameriški državni sekretar, ki se bo jutri v Moskvi sešel z ruskim zunanjim ministrom Sergejem Lavrovom, medtem ko njegovo morebitno srečanje z Vladimirjem Putinom ni predvideno. Tillerson je pred začetkom zasedanja po slovesnosti ob spomeniku žrtvam nacizma v toskanski vasi Sant'Anna di Stazzema dejal, da se ZDA znova »obvezujejo kaznovati vsakogar in vse, ki bodo storili zločine proti nedolžnim kjer koli na svetu«, in pri tem namigoval na petkovo raketiranje Sirije zaradi kemičnega napada na prebivalstvo v pokrajini Idlib, ki je pod nadzorom tamkajšnjih upornikov proti Al Asadovemu režimu. Ameriški predsednik Trump se je hitro odločil za prvo neposredno vojaško akcijo proti Al Asadovemu letalstvu, ki mu Zahod tako rekoč brez kančka dvoma pripisuje kemični napad, medtem ko Rusija in režim v Damasku vztrajata, da so letalski izstrelki ob napadu na islamske skrajneže v uporni provinci zadeli njihove zaloge kemičnega orožja in je to povzročilo morijo, ki ji je bil z grozljivimi posnetki mrtvih civilistov in še posebno otrok nato priča ves svet.
Tillerson ni uporabe kemičnega orožja, ki naj bi bilo v Siriji uničeno v široki mednarodni akciji že leta 2013, naprtil neposredno Rusiji, jo je pa obtožil, da ni izpolnila svojih obveznosti iz tedanjega dogovora, ko je bila porok, da ga v Siriji ne bo več. »Rezultat njihovega neuspeha so nove smrti otrok in nedolžnih,« je v naprej napovedal, v katero smer naj bi potekale aktivnosti sedmerice, ko gre za reševanje sirskega konflikta. Na mizi je znova odločna zahteva, da mora Al Asad oditi, čeprav je Trump še pred dnevi dejal, da to ni prednosten cilj ZDA, v igri pa so tudi nove sankcije proti Moskvi zaradi podpore sirskemu režimu, poleg sedanjih zaradi Ukrajine.
Usklajevanje s Tillersonom
Z zahtevo po Al Asadovem odhodu zunanji ministri iz ZDA, Kanade, Japonske, Velike Britanije, Francije, Nemčije in Italije ter EU kot stalne gostje G7 nimajo težav, saj je to zahteva zahodnih držav že vse od izbruha sirske krize. Po slabih izkušnjah predvsem v Libiji, a tudi Egiptu in ne nazadnje Iraku pa je manj jasno, kako razmere v Siriji umiriti. Tudi če se strinjajo, da je treba najti politično rešitev, ni pravih idej, kakšno in s kom, saj se je med samimi uporniki razvila paleta skupin vse tja do najbolj skrajnih islamistov, upoštevati pa je treba tudi različne in tudi neskladne interese sirskih sosed in seveda drugih vpletenih sil, ki niso nujno na terenu, so pa, kot denimo Kitajska, neizogibne pri iskanju prave mednarodne akcije.
Očitno zato, da bi se izognili razhajanjem znotraj same sedmerice, je obisk Moskve odmevno odpovedal britanski zunanji minister Boris Johnson. Tokrat že drugič, saj je to prvič storil že prejšnji mesec, le da si je z ruske strani zdaj prislužil še več pikrih pripomb o svojem »hlapčevanju« Washingtonu in čakanju na to, kaj bo ministrom v Lucci (za)povedal Tillerson. Tudi rusko zunanje ministrstvo ni reagiralo povsem diplomatsko. Ocenilo je, da Johnsonova odpoved obiska kaže na »temeljno nerazumevanje ali pomanjkljivo poznavanje dogajanja v Siriji in ruskih prizadevanj, da krizo reši predvsem z diplomatskimi sredstvi«. Dodalo pa je še, da so se še enkrat potrdili dvomi o »dodani vrednosti ruskih pogovorov z Veliko Britanijo, ki nima lastnih stališč do današnjih problemov niti realnega vpliva v mednarodnih odnosih in ostaja v senci strateških partnerjev«.
Johnson se je s Tillersonom v Lucci srečal pred ministrskim sestankom in dejal, da bodo skušali ameriškemu državnemu sekretarju dati najbolj jasen mandat, da v imenu Zahoda in Združenega kraljestva Rusom pove: vaša izbira je, ali obtičite z diktatorjem ali pa sodelujete z nami pri iskanju boljše rešitve.
