Ko je nemški parlament lani poleti sprejel resolucijo, s katero je množične poboje, ki jih je Otomansko cesarstvo izvajalo nad armenskim prebivalstvom med letoma 1915 in 1923, označil za genocid, je turški predsednik Recep Tayyip Erdogan postregel z izjavo, da je Nemčija zadnja država, ki bi smela glasovati o tako imenovanem genocidu Turčije. Pred tem da bi morala odgovarjati za pokol, ki ga je leta 1904 v lastni koloniji Nemška Jugozahodna Afrika (današnja Namibija) izvedla nad več kot 100.000 pripadniki ljudstva Herero.
V resnici se kanclerka Angela Merkel, nemški predsednik in bundestag v povezavi s Hereri in ljudstvom Nama vztrajno izogibajo izrazu genocid – predvsem zaradi bojazni pred odškodninami, ki jih od Nemčije terja Namibija. Toda v nasprotju s politiko nemški zgodovinarji že dlje časa poudarjajo, da so bili nemškocesarski množični poboji Afričanov genocid – in hkrati prvi tovrstni zločin v 20. stoletju. Prav njihovo stališče je bilo povod za razstavo Nemški kolonializem, ki jo je doslej v Nemškem zgodovinskem muzeju v Berlinu obiskalo več kot 100.000 ljudi in bo na ogled še do sredine maja.
Od kolonialne čutare do posušene slonove noge
Pravzaprav ni prvič, da se ta muzej posveča poglavjem iz nemške kolonialne zgodovine: že ob koncu devetdesetih let je tu potekala razstava Tsingtau, posvečena prestolnici nekdanje nemške kolonije na Kitajskem Jiaozhou. Poleg tega so leta 2004 v muzeju pripravili razstavo o Nemški Jugozahodni Afriki. A še nikoli ni bila nemška kolonialna zgodovina predstavljena tako podrobno, tako enciklopedično in tako kritično kot zdaj: na več kot tisoč kvadratnih metrih ponuja vpogled v celotno obdobje nemških kolonij, od leta 1884, ko so nemški mornarji v (danes namibijskem) zalivu Angra Pequeña razvili cesarsko zastavo, pa do leta 1918, ko je Nemčija z vojnim porazom izgubila tudi vse svoje kolonije. Te so po eni strani prikazane kot skrivnosten, eksotičen in, kajpak, rasnih stereotipov poln svet, obenem pa kot prostor vsakdanjega nasilja in nenehnih pogajanj o razmerjih moči: med kolonizatorji in lokalnimi oblastmi, med lokalnimi oblastmi in ljudstvom ter med kolonijami in metropolo.
Med več kot 500 predmeti, ki so del etnoloških, zgodovinskih in naravoslovnih zbirk, so na ogled številni predmeti: čutara askarijev, vojakov iz vrst lokalnega prebivalstva, ki so kolonizatorjem pomagali pri osvajanju in branjenju kolonialnega ozemlja, sladkornica s podobo Afričanke, izdelana iz meissenskega porcelana, pločevinka z napisom nemški vzhodnoafriški kakav ter instalacija pisarne Heinricha Schneeja, zadnjega guvernerja Nemške Vzhodne Afrike, z okli, bodali in sabljami ter posušeno slonovo nogo kot smetnjakom. Ob tem je na ogled vrsta dokumentov, razglednic, propagandnih plakatov in fotografij (vključno z znamenito podobo do kosti izstradanih Hererov), celo kolonialni pustolovski romani, namenjeni mladim nemškim bralkam.
Komu pripada umetnost iz kolonij?
Razstava ni aktualna le zaradi vprašanja odgovornosti do Hererov, h kateri je Nemčijo pozval Erdogan. Odkar v zgodovinskem središču Berlina nastaja Humboldtov forum, nov, skoraj šeststo milijonov evrov vreden kulturni center, v javnosti vse bolj kroži vprašanje o lastništvu predmetov, ki bodo v njem razstavljeni. Kot je znano, bo šlo pri tem za dela iz zbirk Etnološkega muzeja in Muzeja azijske umetnosti, ki izvirajo prav iz nekdanjih nemških kolonij in so bila doslej spravljena v prostorih na obrobju mesta. Marsikdo si želi, da bi tam tudi ostala.
