Kar precej sem razmišljala o tem, kako se sploh lotiti pisanja, sploh zato, ker imam precejšen problem z načinom predstavljanja žensk v umetnosti. Če zelo poenostavim; ženska je predstavljana v odnosu do moškega, v hrepenečem ali podrejenem smislu in kot mati ali pa kot junakinja, neustrašna borka, s skorajda nadnaravnimi sposobnostmi. To me sicer zelo jezi in takšnih likov me ne zanima pisati.
Zato sem se odločila, da bo glavna junakinja povprečna belka, Evropejka srednjega razreda, ki živi tukaj in zdaj, nekakšna slehernica, vse pa je skorajda prvi pogoj, da lahko potuje. Zanimala me je ženska, ki mi omogoča raziskovanje raznih tem in vprašanj, ne pa ženska, ki bi se ukvarjala zgolj in samo s premišljanjem same sebe. Tudi feminizma, čeprav sem feministka, nisem hotela postaviti za osrednjo temo besedila, je pa seveda prisoten v ozadju.
Se feminizem med drugim kaže v tem, da ste junakinjo postavili v globalni kontekst in je niste omejili samo na zasebno sfero?To se mi je zdelo nujno. Kult individualizma je eden temeljnih problemov današnjosti; vsi se ukvarjamo samo sami s seboj, z malim vrtičkom, v katerem živimo. Absurd globalizacije je v tem, da smo vsi sicer nenehno povezani, ampak vedno manj vemo drug o drugem. Vedno manj nas ta drugi tudi zanima. Globalizacija ne prinaša samo povezanosti prek spleta in enostavnejšega dostopa do informacij, ampak tudi nove sužnjelastniške odnose in kapitalistično uzurpacijo – teh posledic se premalo zavedamo. Sicer si belci danes svet podrejamo na malo drugačen, navidez manj barbarski način, kot to v predstavi počneta Osvajalec in Oproda iz 16. stoletja, pa vendar si ga.
Svoje pozicije ali pozicije likov v mojih tekstih ne znam misliti mimo celotnega sveta. Kontekst, ki ga v Razglednice vnašata Osvajalec in Oproda, je v resnici to, kar definira zdajšnje družbenopolitične in medčloveške odnose.
Ali pisanje po naročilu pomeni, da mora biti besedilo prilagojeno tej instituciji?Na začetku sem seveda imela tak občutek, pa ne toliko zaradi Drame, kot zaradi tega, da se moram – po toliko letih pritoževanja, da ne dobim dovolj priložnosti – zdaj res izkazati. Hudi boji s samo seboj so potekali za pisalno mizo, preden sem si pustila zadihati, se sprostiti in neobremenjeno iskati besedni pulz tega teksta. Sicer pa je pri vsakem pisanju treba na novo izumiti lasten jezik.
Ekipa okoli Laboratorija PreGlej, kjer ste delovali tudi vi, se je precej ukvarjala s tem, kako nove dramske pisave spraviti v obtok. Laboratorij ne obstaja več, a neki majhen napredek v tej smeri vendarle lahko opazimo?Stanje glede uprizarjanja in sistematičnega spodbujanja nastajanja sočasne slovenske dramatike je zelo daleč od idealnega, pa tudi od nekega higienskega minimuma. Predvsem mladi, še neuveljavljeni avtorji in dramski teksti, ki odstopajo od klasičnih formatov in žanrov, so skorajda popolnoma zanemarjeni in spregledani. V tujini je načrtno spodbujanje stalnica – nuja in poslanstvo – pri nas pa kot da gledališča, pa tudi režiserji ne vedo, kaj početi s pisavami, ki nimajo klasičnega aristotelskega modela. Potem se zgodi še kakšna ponesrečena uprizoritev in nelagodje se samo še poglobi.
V vaši predstavi Kladivo ali pinceta?, ki je pred tremi leti dobila nagrado občinstva na Tednu slovenske drame, ste dramaturgijo označili za »umetnost izginjanja«. Je pisanje dramskih besedil zdravilo za izginjanje?Projekt sem naredila kmalu po zaključku akademije in v njem raziskovala, kaj pravzaprav je dramaturgija in koliko je lahko kreativna. Nanjo se lepi cel kup etiket, da ne govorimo o predstavah o velikih dramaturških avtoritetah, seveda samih moških, ki so v glavi nosili cele knjižnice znanja. Takrat nisem čutila, da ustrezam temu formatu, zato sem se odločila, da o tem, kaj vse bi dramaturgija zame lahko bila, naredim predstavo.
Citat o umetnosti izginjanja sicer ni moj, a ko sem ga prvič slišala, me je njegov dobeseden pomen precej razjezil, ker nisem hotela postati dramaturginja zato, da bi izginjala. Teza o nevidnosti dobre dramaturgije in želja po moji vidnosti sta me spodbudili, da sem naredila omenjeno predstavo.
Vas je spodbudila tudi za to, da ste začeli več pisati?Ne bi rekla. Zelo rada sem dramaturginja, tudi zato ker pri svojem delu srečam in raziskujem svetove in teme, na katere sicer ne bi naletela. Nenehen poligon samoizobraževanja. Z idejo pisarjenja pa sem se igrala že kot majhna, ko sem govorila, da bom pisateljica ali novinarka. Potreba po ustvarjanju, kakršnem koli, je vpisana v človeka, način udejanjanja pa je odvisen od posameznika. Pri meni se dramaturško delo in pisanje ne izključujeta, prej dopolnjujeta in nadgrajujeta.
Ali lahko na podlagi dosedanjih Grumovih nagrajenk in nagrajencev kaj sklepamo o sodobni slovenski dramatiki?V zadnjih letih se je zgodil absoluten premik v dramatiki in marsikateri teksti tako spet orjejo ledino uprizoritvenim praksam. Včasih se mi zdi, da je največkrat gledališče tisto, ki zaostaja in lovi sapo. Vsekakor bi bilo treba stvari zastaviti širše in sodobneje že na izobraževalni ravni; moje tekste pač težko igraš po principu Stanislavskega. Treba je biti odprt, ujeti skupen val in se skozi srečevanja in pogovore povezovati tako znotraj stroke kot tudi z občinstvom. Včasih je prav osvežujoče povohati neznano.
