Kakšnih deset kilometrov zračne črte je med Medovim dolcem in Zmijavci v hrvaški Imotski krajini, izjemno skopem kraškem kosu zemlje, pravzaprav apnenca v zaledju Biokova nad makarskimi plažami. Brez izdatne količine trme tam ni mogoče živeti, brez iznajdljivosti in lokavosti pa ne preživeti. Matan iz Medovega dolca je imel vsega trojega v izobilju in Rade Šerbedžija je ta arhetip tihotapca - preprodajalca iz Imotske krajine ovekovečil v eni najboljših hrvaških televizijskih nadaljevank vseh časov Berači in sinovi (Prosjaci i sinovi, vseh 13 epizod je dostopnih na youtubu). Tudi Ivanu Todoriću iz Zmijavcev, v času kraljevine Jugoslavije vaškemu glavarju, ni šlo slabo od rok, saj je s tobakom, grozdjem in živino, navsezadnje pa tudi s poroko v premožno družino, brez težav preživljal in šolal svojih osem otrok. Predvsem seveda pet sinov, kajti za hčerke je po njegovem mnenju zadostovalo, da so znale pisati in brati.
Najprej je bila cvetličarna
Ivan ml. in Ante, najstarejša sinova vaškega glavarja Todorića iz Zmijavcev, sta tako po drugi svetovni vojni v Zagrebu končala agronomsko fakulteto. Prvi je kasneje kot doktor znanosti postal tudi njen dekan, drugi je prevzel majhno kmetijsko zadrugo Božjakovina pri Dugem selu. V 60. letih prejšnjega stoletja je socialistični Agrokombinat spremenil v največjega jugoslovanskega živinorejskega in perutninarskega proizvajalca, tudi cvetličarja, svojčas 21. na absolutni lestvici vseh podjetij v SFRJ. Toda Antejeva in Agrokombinatova zgodba o uspehu se je končala v manj kot desetletju, približno takrat, ko je nadaljevanka Berači in sinovi romala pod ključ (in tam ostala do premiernega predvajanja leta 1984). In takrat, ko so morali v zapor (ali vsaj hišni pripor) protagonisti tako imenovane hrvaške pomladi, med njimi nekdanji partizanski general in doktor zgodovine Franjo Tuđman.
Ante Todorić, kot domala vsi socialistični direktorji tudi politični funkcionar (med drugim poslanec v saboru in zvezni skupščini ter član partijskih forumov), je imel s tem krogom hrvaških nacionalistov tesne stike, a bolj kot politika ga je zanimala ekonomska liberalizacija. Med partijsko čistko je bil obtožen za poneverbo dobrih šestih milijonov nemških mark (v današnji valuti in takratni vrednosti dobrih treh milijonov evrov), ki naj bi šli za nakup orožja. Nazadnje je bilo zanj kazensko usodnih zlasti dober ducat tisočev dolarjev »donacije«, ki jih je Agrokombinat čez hčerinsko družbo v tujini nakazal nogometnemu klubu Dinamo.
Ante je v zaporu ostal štiri leta in pol. Po predčasnem izpustu je z leta 1951 rojenim sinom Ivico, ki je končal ekonomsko fakulteto, proti koncu 70. let ustanovil cvetličarsko obrt s sprva kakšnimi 500 površinskimi metri toplih gred. S poslovnimi partnerji Todorića starejšega iz časov Agrokombinata je cvetličarna razmeroma hitro rasla in poslovala povsod po nekdanji Jugoslaviji. Iz nje je po tržnih reformah leta 1989 nastala delniška družba Agrokor, Ivica Todorić pa je dokončno prevzel družinske posle od očeta.
S trmo, lokavostjo in iznajdljivostjo (kamor spada tudi podkupovanje uradnikov) je Matan iz Medovega dolca iz nič ustvaril pravcato tihotapsko-preprodajalsko združbo, ki ji ne avstro-ogrski ne starojugoslovanski žandarji in financarji niso mogli do živega, zlahka je prestala obe svetovni vojni in uspevala še pod »ljudsko oblastjo«. Kar partiji, namreč da ljudje živijo na svojem in po svoje, mimo »sistema«, očitno ni bilo všeč niti v avtorski domišljiji. S trmo, lokavostjo in iznajdljivostjo (kamor spada tudi odlično »obvladovanje« pravnih in političnih »tveganj«) sta Todorića (Ante je bil Ivici še vrsto let pomemben svetovalec iz ozadja) ustvarila predelovalno-trgovski (bolj malo, z manj kot petino vseh prihodkov, tudi pridelovalni) imperij, ki mu regulatorji trga, policija, tožilci in davkarji četrt stoletja niso mogli do živega.
Usodna predpona agro
Toda drugače kot Matan, ki je ves čas posloval izključno z gotovino, je Ivica Todorić rast Agrokorja od samega začetka financiral s krediti, kasneje pa še z obveznicami in drugimi finančnimi instrumenti. Kar kajpak ne gre v nedogled. Starejši bralci se bodo ob tem nemara spomnili na še eno podjetje z območja nekdanje Jugoslavije, katerega ime se je začelo z agro, namreč bosanski Agrokomerc. Tudi ta je svojo naravnost bliskovito širitev zasnoval na denarju drugih, in sicer na menicah brez kritja. Dokler je pač šlo. Letos minevajo tri desetletja od trenutka, ko se je ta konstrukcija sesedla.
In če se je Agrokomerc sesul na veselje (in z nemajhno pomočjo) Slobodana Miloševića in takratne (veliko)srbske politike, se je Todorićev Agrokor posedel v zadovoljstvo Vladimirja Putina in ruskih državnih bank, ki imajo ob povsem kapitalskih kajpak tudi geopolitične cilje. Šest milijard evrov letnih prihodkov (v strateški živilski panogi), kar je nekako 15 odstotkov (neposredno) hrvaškega BDP in približno tretjina posredno (po dodani vrednosti je delež manjši, nekje okrog tri oziroma deset odstotkov), 60.000 zaposlenih (od tega dve tretjini na Hrvaškem) in 60 podjetij so številke, ki v grobem ponazarjajo velikost in zaradi vertikalnih povezav »sistemskost« Agrokorja.
Zaradi te »sistemskosti« bodo zdaj tisti, ki imajo v rokah večino terjatev do Agrokorja – ruske državne banke – Putinu na široko odprli vrata do toplega Jadrana. Zato je zlom Todorićeve piramidne sheme vsaj malo tudi problem Evropske unije. Pa seveda tudi še malce večji problem Slovenije: če vzamete tri največja slovenska podjetja (po prihodkih leta 2015), boste ugotovili, da je njihov neposredni delež v slovenskem BDP približno enak Agrokorjevemu deležu v hrvaškem; pri tem je Mercator, tretje podjetje na tej slovenski lestvici, del Agrokorja. Oziroma, Agrokor je brez Mercatorja ob dobro petino svojih prihodkov.
Z delom obsedeni ustanovitelj Agrokorja bo na njegovem vrhu, kot je videti, ostal še nekaj let, je pred dobrimi tremi leti Financial Times končal članek o Ivici Todoriću pod naslovom Prehranski imperij hrvaškega tajkuna se je začel s toplo gredo. Tri leta vsekakor lahko štejemo kot »nekaj let«, toda bolj zanimivo je, da je globalni poslovni dnevnik Todorića že takrat povprašal po ustvarjalnem računovodstvu, zamudah pri plačevanju dobaviteljev, slabih plačah zaposlenih in političnih botrih. Kar je vprašani kakopak po vrsti gladko zanikal. In čeprav je imel Agrokor povsem »zahodno« organizacijo, vključno z notranjimi nadzornimi mehanizmi, je bilo vseskozi očitno, da je Ivica Todorić tisti, ki ocenjuje in upravlja ne le politična in pravna, temveč tudi ekonomska tveganja. Le da je s slednjimi zlasti zadnjih nekaj let upravljal izrazito slabo.
Matanovski šesti čut za nevarnost ga je pustil na cedilu. Sinova Ante, drugi človek konglomerata (tudi predsednik nadzornega sveta Mercatorja), in Ivan ter hči Iva bodo očitno morali začeti znova. A Todorićevi so nenehnih vzponov in globokih padcev vajeni.
