Film Hudobni mirno spijo se loteva povojne Japonske, ki ji korupcija, spletke in celo umori v veliki in pomembni firmi niso tuji. Ne znam oceniti, kako zvesto režiserjeva zgodba odslikava dejanske razmere njegove dežele, vsekakor pa ni odveč temeljno sporočilo. To zna biti ne tako redko v nasprotju s folklornimi miti o človekovi vesti, ki da se zbuja, ko bi človek moral počivati v pozabi svojih grehov. Resnica je pač taka, da kakor pri kom. Ker sem že dovolj star, se dobro spominjam pripovedi o ljudeh, ki so nase prevzeli breme povojnih likvidacij. Enega takih sem celo poznal, ne da bi vedel za njegovo usodo, dokler mi sodelavci niso povedali, da ga, čez dan mirnega in prijaznega vratarja, ponoči začno preganjati pošasti. Duše vseh, ki jih je pobil, pridejo nadenj in v mrtvaškem plesu se zbuja brez počitka.
A še zdaleč niso vsi taki. Seveda ne gre, da bi človek jemal najbolj skrajne primere in pristal pri Mengeleju, ki je imel popolnoma miren spanec, čeprav so ga upravičeno poimenovali poosebljeno zlo. Vzemimo na primer povprečje slovenskih menedžerjev, in sicer tistih, ki niso imeli toliko vesti kot pogosto popljuvani rdeči direktorji, ki pa so se znali potegniti za svoje delavce in firm niso spravljali na kant, ljudi pa na cesto. Nekako intuitivno verjamem, da je tem novopečenim spanec morda kratila le lastna nemila usoda, kadar so jih začele preganjati banke in so morali na hitro vpisati zemljiške dolgove kar počez na vse svoje premoženje ali pa ga prepisati na bližnje sorodnike.
Nekaj podobnega, se mi zdi, se dogaja s politiki. Seveda je za večino politikov ocena o hudobnosti nekorektna. Domneva o mirnem spancu kljub mnogim grehom pa morda drži. Do razmisleka o tem me je pripeljal imeniten komentar kolega Miheljaka, ki pa ima najbrž preoptimističen sklep. Ko piše o Cerarju, mu obeta, da ga bo sedanje sramotno delovanje spremljalo, kamor koli se bo že zatekel po koncu mandata, tudi v akademske kroge.
Zakaj sem dosti bolj črnogled? Tudi akademski krogi se mi zdijo okuženi z neoliberalizmom tiste vrste, kjer je treba najprej gledati nase in na svoje koristi. Če pri tem komu škodimo, pa tudi ni nič narobe. Naj v bran ljubljanski pravni fakulteti povem, da se z aferami gotovo ne more kosati s primorsko ali mariborsko ustanovo. Gotovo pa ni tako vzvišeno moralno okolje, kjer bi se Cerar počutil neprijetno. Naj naštejem nekaj razlogov. Cerarju so delali družbo kolegi, ki so bili podpisniki izjave, s katero bi se (in se tudi je) rešitev za izbrisane le oddaljevala. Tudi ta državni zločin, namreč izbris, se po mnenju Matevža Krivica ne bi mogel zgoditi brez voljnega sodelovanja mnogih pravnikov. Poleg tega pravna fakulteta ni nikoli protestirala, zgolj redki posamezniki, ko se je sprejemala represivna zakonodaja od uklonilnega do dosmrtnega zapora. Vem, da ni naloga fakultete, da bi se odzivala kot inštitucija na vse blodne zakonodajne izume. Vem, da ne more igrati vloge nekakšne dnevno(politično) dežurne komisije za pravičnost. Vselej pa sem bil prepričan, da bi se morala oglašati v tistih primerih, ki so ključni za vzpostavitev ideje pravičnosti.
Ni je bilo pri izbrisanih, ni je bilo pri sramotnem postopku ministra Šturma, profesorja na taisti fakulteti, ki so mu uradnim in javnim vzporedni tajni sodelavci prisegli molčečnost pri pisanju javnosti skritega kazenskega zakona in v njem dosmrtnega zapora, ni je bilo pri oceni postopkov, s katerimi so posamezniki zaradi neznatnega dolga (124 evrov) izgubili hišo, kakor je tudi ni bilo pri presoji vsaj meni nedopustnega vedenja ustavnega sodnika, ki se je na straneh ustavnega sodišča žaljivo, tako rekoč pobalinsko, razpisal o predsedniku vrhovnega sodišča. Pravzaprav so se pri civilnem dolgu oglasili zagovorniki take rešitve, saj red pač mora biti, zlepa ali zgrda.
Pravna fakulteta zna torej, tako kot premnoge druge ustanove, gojiti moderno neoliberalno etiko. Temu se prilegajo tudi rezultati ankete leta 2016 o študentih Pravne fakultete v Ljubljani. Odvetništvo, gospodarstvo, notariat so poklici, ki so študentom in študentkam najbolj vabljivi. Ni opaziti na primer varuha človekovih pravic ali podobnih dejavnosti.
Premier se bo tako po mojem mnenju vrnil v akademsko okolje, kjer bo mirno spal kljub zakonu in žici za tujce, paralizatorjem in vodnemu topu za svoje rojake. Nihče od kolegov mu ne bo podstavil zrna graha v mehko postlano ležišče.
