Če se stepeš vsak dan, se mora to verjetno poznati tudi na tebi, ne samo na tvojih nasprotnikih. Ko sem dvojec, ki je nekoč deloval na Viču, povprašal o tem, sta oba sočasno pokazala členke rok. Členke, ki jih ni več videti. Ker so že zdavnaj zravnani zaradi udarcev. »O.K., s palčkami še lahko jem,« se na račun svojih rok pošali E. F., letnik 1952, iz Rožne doline. Pri 66 letih še vedno zmore visok nožni udarec in pred spanjem redno naredi 30 sklec.

Vičani so bili v primerjavi z drugima dvema rivalskima zasedbama, torej savsko in šišensko bando, drugačni. Tudi notranje manj enotni. V primerjavi s Šiško in Savskim naseljem premore Vič tudi manj blokov in več zasebnih hiš. Bolj so bili razpršeni, kar je oteževalo komunikacijo in združevanje. Tudi pozneje, konec 70. let, ko so nekateri iz Savskega naselja uspešno kradli po Evropi in navezali stike celo z Marseillskim klanom, podjetnejši Šiškarji so se pa že ukvarjali z »uvažanjem« avtomobilov v Jugoslavijo, se Vičani z resnejšimi posli niso ukvarjali. Sem ter tja kakšna trafika, sicer pa je vsak imel svoj poklic.

Preberite še: Savska banda: dvajset pretepov na dan

Pretepi na plesih viške gimnazije

E. F. iz Rožne doline in pet let mlajši Ž. B., ki je odrasel v okolju blokov na Jamovi, sta na srečanju ugotovila, da se poznata zgolj na videz. Kljub temu da sta sedemdeseta preživljala v istih prostorih in imela oba ugled. Prvi kot eden najboljših slovenskih karateistov, drugi kot priznano dober boksar velter kategorije. »Živih 65 kilogramov,« pravi. Oba sta še vedno, kljub sedmemu desetletju življenja, nekje okoli telesne teže izpred 40 let. »Prva banda oziroma druščina, ki je na Viču in širše v mestu zaslovela s pretepi, je bila šesterica bratov z Dolgega mosta. To so ljudje iz začetka šestdesetih. Mi smo nastopili kakšnih deset let za njimi. Oni so hodili v Ribničana na Viču, mi smo se pozneje družili v Visu, tudi v Bizeljskem hramu oziroma pri Kramarju, potem je bila še gostilna Na križišču. Vmes je bila Pikapolonica, albanska slaščičarna. Zakaj smo se tepli? Vič je imel že med seboj probleme. Rožna dolina, Vič in še Vrhovci, kjer se je pri Jamniku odprla prva kegljaška steza in so imeli tudi ročni nogomet. Tam je bilo tudi nekaj močnih fantov. Tepli smo se, ker je nekdo moral biti glavni. Da se je vedelo. Te zadeve smo reševali še na plesih na gimnaziji Vič.«

Za viško bando verjetno obstajata dva ključna dejavnika. Prvi je Študentsko naselje v Rožni dolini, kjer je med letoma 1950 in 1971 zraslo prvih deset blokov, ki so sprejeli več kot 2000 študentov. Tudi študentk. Zaradi njih so na plese v Menzo hodili ambiciozneži iz vse Ljubljane, pri čemer so za red in varnost na plesih skrbeli študentje sami, in to menda dokaj uspešno. Tudi med prebivalci študentskega naselja se je našel marsikateri suvereni primerek. Ne nazadnje je bilo študentsko naselje tudi prvo ljubljansko bivališče Veselina Vesota in Vukašina Jovovića, čeravno, kot pravi sogovornik z Viča, »Črnogorci« v Ljubljani tja do leta 1984 niso bili znani kot prestopniško-kriminalna združba. Ljubljana je bila v času Jugoslavije vedno predvsem odskočna deska za tujino. Da, neke vrste dispečerski center. Roba iz Italije in z zahoda je najprej prišla sem in od tu naprej v Jugoslavijo, zato je v kriminalnem miljeju nekako veljalo pravilo: »Niko nikog ne dira, a znamo se.« Ta stil.

Preberite še: Fejst fantje iz Šiške

Rožnik je bil njihova gora

Drug pomemben moment za Vičane je bil Rožnik. Veljal je za njihovo goro. Sogovornik iz Rožne doline: »Spomnim se pretepa, ko so Savčani prišli na Rožnik in jim je eden od naših pripomnil, da bi lahko dali za pijačo, če so že obiskali našo goro. V istem momentu je od sosednje mize na našo priletel poln kozarec, gostinska soba pa je končala popolnoma razbita. Plačati so morali oni. Takšna je bila policijska logika tedaj. Ker so bili na našem terenu, so bili avtomatično prepoznani za izzivalce.« In da, 1. maja se je na Rožniku zgodil ljubljanski pretepaški Wimbledon. Po celoletnem pretepanju v Menzi, Stopoteki, mini igralnicah na Nazorjevi, Hali Tivoli in pod Maximarketom, v Grillu (Maximarket) ali Riu ter enkratnih priložnostih za soočenja, ki so jih ponujale prireditve, kakršni sta bili Kmečka ohcet in Vinski sejem na Gospodarskem razstavišču, je prišel 1. maj. Delavski praznik, ki itak in tradicionalno ni smel miniti brez pretepanja. E. F. pravi: »Rožnik je bil vsakoletni zaključni turnir. Na tisti dan smo bili Vičani bolj ali manj enotni. Ker je bilo boljše tako za vse nas, saj so tudi vsi drugi prišli na goro organizirani.«

Za pripravo in kurjenja kresu so bili na Rožniku zadolženi mladci iz Rožne doline, priložnost pa je na hrib zvabila združbe iz vseh ljubljanskih četrti. Sploh iz Šiške, ki leži na drugi strani hriba in je bila Vičanom kultni sosedski nasprotnik. »Tam gori je bila tema in v tisti temi se je lahko zgodilo kar koli. Od dveh zjutraj, ko smo bili vsi skupaj, neke vljudnosti res ni bilo. Kaj naj rečem? Nekega 1. maja sva šla s kolegom ob dveh zjutraj z Rožnika, ko sva na poti naletela na človeka, ki naju je ustavil rekoč, da bi rad spoznal dotičnega, da mu opsuje mater. Ta dotični je bil z menoj. Moj kolega. 'Bi ga res rad spoznal?' ga je vprašal in ga je v istem trenutku tako zategnil, da se je odvalil po klancu vsaj deset metrov. Ob dveh zjutraj se nismo preveč pogovarjali, sicer nas pa kakšnih pet let na Rožniku sploh ni bilo, ker nas je policija zvečer preventivno zaprla v klet policijske postaje,« se spominja Ž. B.

Umirili so se zaradi odškodninskih tožb

Najbolj tragičen dogodek iz tistih časov je zagrešil neznanec (domnevno Savčan), ki je z ročno pilo do smrti zabodel nasprotnika. Prva pest Viča iz tistih časov pravi: »Sam sem imel pri sebi vedno bokser. Pištole so postale aktualne po letu 1980. Ker sem obvladal boks, sem imel raje majhne in zaprte prostore. WC je bil idealen.« Kot večina članov band se je konec 70. umiril, ker so se pojavile odškodninske tožbe za poškodbe. »Pred tem je veljalo, da tisti, ki je dobil batine, ni jokal, ampak je to sprejel kot neke vrste dejstvo.« Ali, kot je povedal gospod M., Savčan iz prvega nadaljevanja: »Ko je bila razprava zaradi nekega pretepa, je boksar iz Maribora, ki je prišel na pomoč nasprotnikom in jih je fasal, na sodišču zahteval, da mu vrnem denar za strgano srajco.« Deset let pozneje je bilo povsem drugače.