Črni ogljik, po domače saje, je velik problem. Nič manjši problem niso škodljive snovi, ki nastajajo pri izgorevanju bencina. A pozor, to, da se Ljubljana v določenih meteoroloških razmerah duši v slabem zraku, ni nič novega. Megla, saj se še spomnite, kaj je to? Ko sem kot otrok sedel v očetovem avtomobilu, pred nama pa je ob robu ceste hodila mama, da je oče kot voznik sploh vedel, kje je rob ceste, so neki spomini, ob katerih bi se verjetno danes zgodila že prava revolucija. Takrat pa je bilo to normalno, ker se je takratna Slovenija v 70. letih grela, kot se je pač znala. In danes ni žal prav nič drugače, skrajne razmere silijo ljudi v skrajna dejanja. Zrak pa je iz zime v zimo slabši.
Rešitev je seveda več, nobena ni idealna, a ker dihamo ta zrak, je nujna. Nujno je, da se nekaj stori. Ena od domislic je, da bi hitrost na mestnih obvoznicah zmanjšali. Počasneje ko se vozimo, manj goriva porabimo, in v ozračje pride manj škodljivih snovi. Sliši se logično in enostavno. In ker naj bi to po svoje pripomoglo tudi k večji varnosti, zakaj torej ne?
Saj to poznajo tudi drugje, to ni nikakršna slovenska iznajdba ali odkrivanje tople vode. Denimo Avstrijci, ki dajo nekaj na svojo prometno urejenost, to vedo: tranzitnemu tovornjaškemu prometu so že pred davnimi leti pokazali zobe. Nadalje s posebnimi znaki opozarjajo, da če prehitro vozite, boste plačali več, kot bi sicer. Med to in to uro je hitrost omejena zaradi hrupa, da ne bi preveč motili domačinov, ki so prisiljeni živeti v bližini avtocest.
Torej se lahko tukaj zgledujemo po razvitejšemu zahodu. Od ideje do uresničitve je pri nas, kako tega ne bi vedeli, po navadi dolga pot, se pa mnogi umestno sprašujejo, ali gre lahko sploh še bolj počasi, kajti že zdaj zaradi količine prometa veliko hitreje precej redko sploh lahko peljemo. Tako smo pri besedi, ki bi lahko bila še boljša rešitev: količina prometa. Da, tista količina, ki upočasnjuje promet in »izdiha« še več škodljivih dizelskih saj in plinov: tovornjaki. A ti so seveda že druga zgodba, pa čeprav ne tako drugačna, da ne bi nekateri odgovorni posredno le potrdili, da jih je na naših cestah preveč. Ponoči na primer ne smejo več voziti po ljubljanski severni obvoznici. Če bi dodali, da ne bi smeli niti podnevi, bi naredili še en korak naprej, ko pa se bo dojelo, da jih je enostavno preveč, bi naredili verjetno še največ. Da o oprtnih vlakih, še eni iznajdbi razvitega zahoda, niti ne govorimo. Ti so za našo državo očitno prehuda znanstvena fantastika. Tako bo ostalo kljub tako opevanemu drugemu tiru, ki je po nekaterih informacijah zasnovan kot oprtnim vlakom precej neprijazen. In smo tam, kjer smo že bili in kjer smo še vedno: v zadušljivem in nevarnem prometu. A pomembno je, da se stori prvi korak, drugi bodo sledili, ker nas bosta v to prisilila dejansko življenje in naše zdravje.
