Študentski kulturno-umetniški center (Škuc) je nastal leta 1972 zaradi želje po družbenih spremembah, glasno izraženih v študentskem gibanju v Ljubljani leta 1968. V sedemdesetih in osemdesetih je prevzel vlogo enega izmed znanilcev alternativne kulture v Sloveniji, pa tudi nekdanji skupni državi; sprožal je ropot na glasbenem področju, odkrival platna takrat še neuveljavljenih likovnih ustvarjalcev, odpiral nova poglavja pisane besede. A organizacija je v skoraj petdesetletni zgodovini prerasla kratico, ki jo nosi v imenu.
Večni boj za subvencije
Eden prvih predsednikov Škuca je bil ob Aleksandru Zornu in Darku Štrajnu nekdanji varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek, ki se je kakopak najprej podal v boj za subvencije. Pri Kulturni skupnosti Ljubljana so ga zavrnili, češ da Škuc ni izpeljal obljubljenih programov in je tik pred ukinitvijo. Financerji so jim ponudili izhod, če v mesecu ali dveh z delom pokažejo večjo prizadevnost: »Zato sem najprej znižal honorar sebi in tajnici ter povabil k sodelovanju vrsto prijateljev z uresničljivimi idejami na različnih umetniških področjih. Tajnico, ki je zato odpovedala službo, je nadomestil pesnik Blaž Ogorevc, s katerim sva takoj našla projekt, ki je bil dokaz, da mislimo resno.«
Miha Avanzo je napisal pesmi, Zdravko Papič je oblikoval plakate, ki so s svojo pesniško izvirnostjo in oblikovalsko kakovostjo prinesli subvencijo: »Ker Škuc ni imel prostorov niti za pisarno, nam je časopis Tribuna posojal eno omaro za dokumentacijo, z Ogorevcem pa sva dve leti uradovala v bifeju Ona-On.«
Brez prostorov, a z obilico idej
In res – niso imeli prostorov, a imeli so obilico idej. O pomembnosti glasbene dejavnosti Škuca oziroma programa Ropot dovolj povedo gola dejstva, je prepričan nekdanji urednik glasbene redakcije Igor Vidmar. Sredi sedemdesetih let je Škuc izdal edini album velikega kantavtorja Tomaža Pengova Odpotovanja, nato prvi single Pankrtov Lublana je bulana, leta 1985 pa prvi album Laibacha. Soorganiziral je festival Novi rock, ki je predstavil pank, novi val in Laibach širši javnosti in prvi postavil rokovsko glasbo v Križanke ter začel javno razpravo o vlogi popularne glasbe v družbi. Organiziral je več sto mednarodnih koncertov, recimo nastope Davida Bowieja, Boba Dylana, Nicka Cavea, Nirvane in skupine Pearl Jam. »V devetdesetih letih je Škuc Ropot postavil Slovenijo na evropski koncertni zemljevid. To še vedno počne, le v manjšem obsegu,« meni Vidmar.
S pridobitvijo lastnih prostorov na Starem trgu leta 1978 je dejavnost Škuca zaživela posebej v tistih redakcijah, ki so za svoj program najbolj potrebovale stalen prostor in stalno občinstvo, med njimi zlasti filmska in likovna, se spominja nekdanja umetniška vodja galerije Škuc Barbara Borčić. Galerija je bila znana po odprtosti za nove umetniške forme in alternativne načine produkcije, a ne na račun strokovno zastavljenega programa. Tako je Škuc med prvimi razstavljal dela skupine Irwin, Dube Sambolec, Emerika Bernarda in Metke Krašovec, z videom so se pri njih predstavljali Borghesia, Neven Korda in Marina Gržinić.
Želeli so vzpostaviti razliko od ustaljene kulturne politike in vladajoče ideologije, borili so se za družbeno prepoznavanje alternativne umetniške prakse. »Vzpostavljali smo neko vmesno polje delovanja in svoje početje razumeli kot družbeno prakso, vpeto v konkreten prostor in družbena razmerja. Ves čas smo se samoizobraževali, se učili drug od drugega in iz tekoče teoretske prakse, pomembna so bila potovanja in razprave, neposreden stik s prakso, generiranje scene,« pove Borčičeva, ki meni, da je zgostitev sodelovanja in prostorov morda najbolj nazorno prikazala prireditev Magnus. Homoseksualnost in kultura sredi osemdesetih. Poudarja sodelovanje med redakcijami Škuca, ki so omogočale interdisciplinarne povezave, od razstav fotografij do performansov in okroglih miz, pri katerih so reflektirali produkcijo. »Zdaj je Galerija Škuc že dolgo prava galerija z zaposlenimi umetniškimi vodji in strokovno vodi konsistenten razstavni program, uveljavljena je tudi mednarodno, manj pa je sodelovanja med redakcijami Škuca ali pa skupnih projektov.«
Neodvisna kultura ni le krilatica
Pa vizija ene najvidnejših nevladnih organizacij danes? Predsednik društva Miran Šolinc pravi, da ne počivajo na lovorikah bogate preteklosti, a je tudi ne mitizirajo. »Kljub vse slabšim možnostim financiranja širimo svoje dejavnosti. Še vedno izvajamo projekte s področja problematike LGBT, pa tudi širše družbene kritike, morda ne toliko skozi politični govor, pa toliko bolj skozi umetniškega,« pravi. Opozarja na mednarodno uveljavljenost galerije Škuc, ki se kaže tudi z uspehi z njo povezanih umetnikov, recimo Mihe Štruklja, Jasmine Cibic in Nike Autor, naše letošnje predstavnice na beneškem bienalu. Omenja uspehe založbe Škuc, ki ji edini pri nas uspeva kontinuirano izdajati literaturo z lezbičnimi in gejevskimi vsebinami nagrajenih avtorjev, denimo Braneta Mozetiča. Še naprej organizirajo festival filma LGBT, najstarejšega tovrstnega v Evropi, in literarno-glasbeni festival Živa književnost, kluba Monokel in Tiffany pa sta ena prvih prostorov, ki omogočata izvajanje kulturnih, mladinskih in socialnih programov lezbične in gejevske skupnosti.
»Neodvisna kultura, sintagma, pod katero smo podpisane različne sekcije Škuca, ni abstrakten termin niti dnevnopolitično geslo, temveč izbor in poslanstvo, kako svojo dejavnost razvijati kot pospeševalec pravičnega družbenega razvoja,« razlaga Šolinc. Njihova prioriteta tako ostaja uveljavljanje in utrjevanje neodvisne kulturne produkcije, ki kljub uspehom še vedno ne uživa zaslužene javne podpore. »Pomemben dejavnik je vključevanje in zaposlovanje mladih ustvarjalcev in aktivistov, s čimer dobijo priložnost za začetek profesionalne poti in za kontinuirano ustvarjalno delo. Še naprej želimo aktivno sodelovati pri ustvarjanju odprte družbe, ki ščiti ranljive in manjšine, in sicer z ozaveščanjem širše skupnosti ter z omogočanjem delovanja aktivistom,« sklene.
