Leta 1991, po osamosvojitvi, smo v Sloveniji po zaslugi takratnega vojaškega sistema oziroma oboroženih sil imeli 100.000 usposobljenih vojakov rezervistov, od tega 7.000 rezervnih častnikov in nekaj sto poklicnih častnikov vseh zvrsti in rodov ter služb vojske. V Teritorialni obrambi (TO) je bilo do leta 1991 razporejenih 70.000 rezervnih vojakov, od tega 5.000 rezervnih častnikov. Enote TO so bile takrat res v večjem delu pehotne, vendar nam je ob odhodu JLA iz Slovenije ostalo veliko oklepnih sredstev (90 tankov T-55 in 50 tankov M-84), topniškega in drugega orožja, streliva in opreme. Ob tem ne smemo pozabiti tudi na številne nepremičnine, ki so ostale v upravljanju našega obrambnega ministrstva. Skupno 459 kompleksov nekdanje JLA, od tega 41 vojašnic, 77 skladišč, 33 vadišč in strelišč, 188 stražnic na mejah in 120 drugih kompleksov, poleg vsega naštetega pa še 8107 stanovanj po vsej Sloveniji. Do pred kratkim je ministrstvo upravljalo le še 1216 stanovanj in 117 kompleksov, v katerih je 17 vojašnic, 23 skladišč, 15 vadišč in strelišč, štiri stražnice in 58 drugih objektov.
Največji problem leta 1991 je bil, kako iz strukture TO formirati stalno vojsko, z vzpostavitvijo vseh njenih rodov, katerih enote in objekti bi delovali 24 ur na dan. TO je pač bila le lokalna rezervna pehotna vojska s predvsem lahko oborožitvijo, z obvezniki rezervisti starejše dobe, večina rezervnih častnikov je imela srednješolsko splošno izobrazbo, status rezervnega častnika pa so pridobili na podlagi služenja vojaškega roka v JLA. Enote TO kot rezerva so bile v povprečju vpoklicane enkrat na pet let za pet dni, rezervni častniki pa so se usposabljali v povprečju pet dni na leto. Velik problem za prehod v novo vojaško organizacijo samostojne države je pomenilo takratno obrambno ministrstvo, ki se je še tik pred osamosvojitvijo imenovalo republiški sekretariat za ljudsko obrambo in je ves čas skrbelo za civilno obrambo z zaščito in reševanjem, za obrambne načrte v lokalnih skupnostih in podjetjih ter še za evidenco nabornikov in rezervnih obveznikov. Republiški štab TO in enote TO so bili vezani na usposabljanje in poveljevanje s strani generalštaba skupnih oboroženih sil v Beogradu. In prav ta praksa je bila velika ovira za vzpostavitev upravnega in podpornega organa za potrebe vojaške obrambe, saj še danes ministrstvo za obrambo ne premore vojaške strokovnosti za upravljanje z vojsko, kar bi morala biti prioriteta.
Vpliv diplomantov študija SLO in DS ter obramboslovcev
Za potrebe marksističnega koncepta oboroženega ljudstva v civilnem delu države je partijski vrh leta 1975 ustanovil študij »Splošni ljudski odpor in družbena samozaščita«, z namenom popolnjevanja delovnih mest učiteljev predmeta »Obramba in zaščita« v srednjih šolah ter za referente za ljudsko obrambo po občinah in podjetjih. Ko so prvi diplomanti tega študija po letu 1980 končali študij, je bila večina teh delovnih mest že zasedena z uradniki, večji del le-teh je imel status rezervnega častnika ali podčastnika.
Diplomanti SLO in DS (Janša, Kacin, Grizold, Jelušič in številni drugi) so dobili svojih pet minut z imenovanjem Janeza Janše za obrambnega ministra v Peterletovi vladi. Janša ni odslužil niti vojaškega roka, 4-mesečnega obveznega stažiranja kot študent SLO in DS pa ni dokončal. Janša se je v obdobju 1990–1994 pokazal kot izjemno slab minister, ki je s svojim načinom dela in vodenjem celotnega obrambnega resorja izjemno ogrozil vojaško varnost osamosvojitve, že leta 1990 je pošiljal prepotrebno slovensko orožje na Hrvaško in potem intenzivno v velikih količinah od leta 1991 do 1993. Na ta način je Janša ves čas razoroževal Slovenijo, najprej na svojo roko in od leta 1991 do 1993 z odobritvijo vlade in predsedstva RS. Veliko kakovostnega orožja in streliva ter opreme je tako zapustilo Slovenijo, čeprav se je vojna v Jugoslaviji takrat komaj prav začela. Višek škodljivega delovanja Janše pa je bila zloraba služb MO RS in enot TO, torej zloraba vojske, v politične namene, zaradi česar je bil tudi odstavljen z ministrskega položaja.
Jelko Kacin kot njegov naslednik je kasneje v nekaj letih zapravil nekaj sto milijonov evrov za nakup starega in nepotrebnega orožja ter opreme. Anton Grizold je znan kot minister, ki je ukinil nabornike in uvedel profesionalno vojsko, Ljubica Jelušič pa je znana po paroli iz kampanje za vstop v Nato, in sicer da če bomo vstopili v Nato, bo na ljubljanski tržnici solata cenejša.
Našteti diplomanti SLO in DS so diplomirali o temi sistema SLO in DS, poveličevali in navajali so izreke ter dela Marxa, Lenina, Kardelja, Tita in drugih marksistov ter socialistov. Seveda takšen študij ni imel nobene povezave z vojaško stroko (veščino in teorijo), čeprav se diplomante SLO in DS (leta 1985 se je ta študij preimenoval v obramboslovje) v javnosti predstavlja kot obrambne in vojaške strokovnjake. Obramba vsepovsod po svetu pomeni vojsko in vojaško obrambo, pri nas je to še zmeraj v veliki meri civilna obramba. Obramboslovci in diplomanti SLO in DS pač nimajo nobenega vojaškega znanja in veščin, politika in javnost pa sta jim prepustili organiziranje in vodenje vojske in vojaške obrambe v celotnem obdobju nove države.
Rezultati so porazni, ne samo zaradi avtonomnega odločanja ministrov in drugih obramboslovcev v vrhu ministrstva in vojske, temveč tudi zaradi slabega civilnega nadzora nad obrambnim resorjem in zaradi odsotnosti vojaške profesije, katere osnova bi moral biti častniški zbor s častniško elito, ki pri nas ne obstaja. Vojaško-strokovni častniški zbor v drugih državah predstavlja prav mehanizem tako imenovanega objektivnega nadzora nad vojsko, ko častniški zbor kot kolektivna avtoriteta ne dovoli zlorabe vojske v politične namene, kar se je zgodilo v primeru Janše. Vojaška stroka bi bila – če bi v Sloveniji obstajala – jamstvo za uspešno vojaško organizacijo in vojaško obrambo države, za racionalno uporabo virov (kadrovskih, finančnih) in za preprečitev političnih zlorab vojske. Vzpostavitev avtonomne vojaške akademije (za vzgojo in šolanje častnikov) ter na njeni podlagi vzpostavitev raziskovalne in akademske vojaške ustanove za razvoj vojaške taktike, operatike in strategije kot teorije in veščine v slovenskih pogojih so preprečili prav obramboslovci (diplomanti SLO in DS). Vojaška profesija je skupina tehnično in organizacijsko usposobljenih izvedencev za upravljanje nasilja, ki jih povezujejo skupno izobraževanje, skupna (korporativna) praksa in profesionalna etika. Pri nas tega pač ni. Po eni strani je bil preprečen proces vzpostavitve avtonomnega vojaškega šolstva, po drugi strani pa je pošiljanje nekaj mladcev na šolanje v ameriške vojaške akademije razumljeno kot višek izobraževanja. Ameriška vojaška stroka in akademija sta prilagojeni ameriškim pogojem in potrebam, slovenskega častnika pa ne morete izšolati na tujih akademijah, ampak le doma. Vsak poklic (pravniki, zdravniki, duhovništvo, častniki), ki je nosilec najpomembnejših družbenih podsistemov, ima namreč svoj avtonomni izobraževalni sistem. Pri nas samo častniki nimajo svoje avtonomne izobraževalne ustanove, obramboslovci pa so za častnike neprimerni, ker so praktično brez vojaškega znanja in veščin. Kljub temu nastopajo v vlogi obrambno-vojaških strokovnjakov, ki naj bi organizirali in strokovno vodili vojaški sistem. Rezultati njihovega delovanja v 27 letih so na dlani: uničenje vojaške dediščine in vseh resursov, zloraba vojske v politične namene, popolnoma dezorganizirana in nestrokovna vojska.
Porazno stanje
Višek pa so obramboslovci doživeli z vstopom Slovenije v Nato, ki ves čas in še posebej danes pomeni kolektivno nevarnost v Evropi in v svetu, saj je prav ameriška zunanja in vojaška politika, ki po svetu neprestano povzroča krize in vojne, nosilec in edini odločevalec te vojaške in politične zveze. Zaradi navdušenja nad Natom in Američani smo leta 2003 ukinili naborniško vojsko in uvedli plačance, uničili vso rezervno sestavo vojske in vse v zvezi z vojaško obrambo države podredili plačevanju.
Od leta 1991 do danes je obrambni resor prejel od države prek obrambnih proračunov in izrednih sredstev že več kot 10,5 milijarde evrov, od tega 1,5 milijarde evrov samo za nabavo novega orožja in opreme. Po samo 26 letih imamo kljub vsem zmogljivostim, ki jih je obrambni resor nasledil leta 1991 (objekti, orožje, oprema, usposobljeni rezervisti in poklicni častniki), ter ob vsem denarju, ki se ga je porabilo, danes vojsko, ki ima negativno oceno že štiri leta. To je popoln polom. Največji udarec vojaškemu sistemu so zadali z ukinitvijo obvezne rezervne sestave, z ukinitvijo naborniškega sistema in z uvedbo plačane vojske. Prav tako z nabavo nepotrebnega in starega orožja, šolskih letal, transportnih helikopterjev, starih rolandov, neprimernih za naš prostor, z nepotrebnim uničenjem in z lažno nadgradnjo tankov T-55 ter s številnimi drugimi zgrešenimi potezami. Stanje v vojski pa je porazno. Plačanci, ki so v povprečju stari več kot 40 let (namesto pod 30 let) in ki jih v vojski sami definirajo kot »stare, sive, debele in nekompetentne«, se prek sindikatov borijo za plače, na črno delajo tudi kot fizični delavci po tujini, humanitarci iz tujine jim dostavljajo pakete pomoči. Nezadovoljstvo zaposlenih vojakov je veliko, borijo se s socialnimi in statusnimi stiskami. Takšen vojak naj bi branil Slovenijo?
V obrambnem resorju bi radi še več denarja, hočejo celo 1,2 milijarde evrov samo za orožje, s katerim bi opremili dve srednji bataljonski skupini, ki ju za našo obrambo sploh ne potrebujemo. Potrebujejo pa ju Američani, da nam prodajo svojo opremo in orožje in da nas pošiljajo po svetu krvavet za njihove kapitalske interese, ki samo povečujejo globalno napetost in število vojn ter kriznih območij.
Kaj narediti?
Potrebna je nujna sprememba naše zunanje in varnostne politike. Spremeniti je treba zakon o obrambi in strateške dokumente, ukiniti profesionalno vojsko in uvesti naborniški sistem, ki bo zagotovil generacijsko popolnjevanje rezervne sestave Slovenske vojske. V miru in v stabilnih razmerah ne potrebujemo več kot 3.000 nabornikov v generaciji (usposabljanje po šest mesecev) in še 3.000 poklicnih častnikov ter podčastnikov, skupaj torej 6.000 pripadnikov stalne sestave SV. Vojaški sistem in vojaška obramba države morata temeljiti na obvezni rezervni sestavi vojakov in častniškega kadra. Uvesti moramo podoben sistem, kot ga ima Švica. Ta najbogatejša država na svetu nima profesionalne vojske, ampak naborniški sistem in izjemno razvit sistem rezerve. Švicarji so pred nekaj leti z večino zavrnili pobudo za uvedbo profesionalne vojske tudi z argumentom, ki je nujen za domoljubnost branilcev in demokratičnost civilno-vojaških odnosov. Njihov obrambni minister je takrat ostro nasprotoval pobudi o ukinitvi naborniškega sistema z besedami: »Ukinitev služenja vojaškega roka bi prekinila pristen stik med državljani in družbo.« Tudi evropske države, ki so pred nekaj leti prešle na sistem poklicne vojske, naborništvo že uvajajo nazaj. Zgled nam je lahko sosednja Avstrija, ki je bogatejša in razvitejša od nas, ostala pa je vojaško nevtralna in ima naborniški sistem popolnjevanja vojske.
Osnovni cilj in namen ponovne uvedbe naborniškega sistema je torej zagotovitev poceni in za obrambo domovine učinkovite ter na domoljubju utemeljene vojske. Njen večji del mora biti rezervna sestava, sestavljena iz pripadnikov vseh socialnih slojev. Poleg tega osnovnega vojaškega cilja naborniški sistem prinaša še zelo pomemben vidik nujne socialne in psihološke povezanosti vseh državljanov z vojsko in z zavedanjem, da je vojaška obramba domovine odgovornost in obveza vseh nas, zaveza, ki mora biti zakonsko urejena kot obveznost.
Ne smemo prodati nobenega sedanjega orožja in vojaške opreme po skladiščih, ker bi bilo to danes zgrešeno – opremo in orožje lahko nadomeščaš z novim takrat, ko imaš za to finančna sredstva, ne pa takrat, ko je gospodarstvo šibko. Formacijo vojaških enot moramo prilagoditi naši sedanji opremi in orožju ter zagotoviti takojšnje popolnjevanje rezervnih enot s ponovno uvedbo obveznih rezervistov, ki so še na voljo iz preteklosti. Takšnih je zdaj vsaj 10.000 rezervnih vojakov, podčastnikov in častnikov, ki bi lahko takoj zamašili primanjkljaj zadostnega števila vojakov ob izrednih razmerah in v vojni. Celotna rezerva bi morala v roku petih let obsegati 30.000 pripadnikov. Enote bi morale biti glede na naš teren in druge značilnosti predvsem pehotne, s transportnimi sredstvi iz popisa, opremljene s sredstvi za protioklepni in protizračni boj na kratkih razdaljah. Večjo bojno uporabnost podpornih rodovskih enot, tudi za protizračno obrambo na srednjih višinah in za nadzor zračnega prostora, bi lahko ob sedanjih sredstvih, namenjenih za obrambo, dosegli v roku petih let. Prav tako ne potrebujemo nobenih vojaških struktur, ki bi obstajale vzporedno ob sedanji vojski (nacionalna garda, teritorialna vojska). Na tako majhnem prostoru moramo zadržati enotnost poveljevanja in vodenja ter s tem večjo učinkovitost in manjšo možnost zlorabe vojske za politiko. V nobenem primeru pa ne potrebujemo nikogar – predvsem ne Nata in Američanov – da nam postavlja pogoje glede tega, koliko denarja bomo porabili za vojsko in orožje. Naša dolžnost je, da sami poskrbimo za vojaško varnost in stabilnost naše države kot članice EU. Vojaška varnost, socialna in vsak druga stabilnost posamezne članice evropske skupnosti so osnovni pogoj za stabilno in varno Evropo, to je kontinenta, ki je naš dom in naša usoda.
MAG. ANTON PEINKIHER
