Zdaj pa si, prosim, zamislite, da bi nekje drugod imeli ob istem času ministra, ki sploh ni (ali še ni) zadosti bogat, da bi gradil kaj takega, ne ve pa prav tako nič ali – bodimo prizanesljivi – vsaj ne dovolj, da bi si rekel kot oni zgoraj, da bo vesel vsakogar, ki kaj ve. Šele pozneje pred TV-kamerami je obljubil (bolj iz vljudnosti kot zares), da se bo vendarle sestal tudi z drugimi povabljenimi strokovnjaki, čeprav hkrati že napoveduje skorajšnji začetek del, ker da se je že peljal z lokomotivo tam čez, in da so tudi že ustanovili državno podjetje, ki bo gradilo železniško progo (čeprav ni doslej zgradilo še ničesar), in da v njem že domujeta, reci in piši, dva zaposlena… Pa da tudi to že vedo, na katera vrata se potrka za denar (in pri tem se vsi navzoči držijo resno), kajti zbrani strokovnjaki so prišli pravzaprav samo povedat nekaj drugega… da so njihovi izračuni veliko cenejši kot uradni… Opla, kaj je pa zdaj to?

Veliko cenejši? Saj to pa niso več šale za naše male. Kako za vraga se je moglo zgoditi, da je minister spregledal tako pomembno zadevo, kot je znatno nižja cena? Pa da doslej kljub temu še ni našel časa, da bi si s to konkurenčno pametjo pogledali iz oči v oči in si izmenjali predračune, brez kamer seveda in ne kot nasprotniki, ki jih je treba osmešiti in jim zapreti usta, ampak kot strokovnjaki, ki se trudijo za iste cilje. Naposled so vsi iz iste skupne države. Mar ni tako, da si vsi od vlade in politikov navzdol, vse do ljudi, ki nekaj vedo in znajo, prizadevajo, da bi skupaj ustvarili najcenejše in najbolj optimalno za vse nas. V mislih imam nas, ki naposled vse plačamo.

Tako ali drugače plačujemo vse z višjo ali nižjo življenjsko ravnijo, z znosnim življenjem ali z revščino. Zato ljudem ni vseeno, ali bo minister res porabil za en tir nove trase milijardo evrov in potem najbrž še eno za nepredvidene stroške in dopolnilna dela, kot je to pri nas navada, ali pa je treba verjeti civilni iniciativi, da se to da opraviti samo za 750 milijonov evrov, če se temu še lahko reče samo… Ali pa bodo po še eni ponudbi za isti denar (tam okrog 750 milijonov) vozili vlaki kar po dvotirni progi in bodo prepeljali še enkrat več tovora in bo vse zgrajeno v polovico krajšem času. Ja, madonca, ali pri ministrovih nič ne računajo, kaj se bolj splača?

Navadnim državljanom ni vseeno, koliko bodo na njihov račun zapravili v ministrovi hiši, kajti nekaj sto milijonov ali kar več sto milijonov ali celo milijarda evrov več pomeni, da bodo zato na drugi strani muke toliko hujše, ko bo šlo za nekaj desettisočakov za šolsko malico in za zvezke, ki jih nikakor ne bo mogoče odškrniti od nikoder drugod, kar bo znal minister Koprivnikar dokazati z grafikoni in s svojo hladno logiko, pa tudi za krpanje lukenj na cesti ne bo ostalo nič in ne za streho zaščitene hiše, da se ne bi podrla… Da ne govorimo o plači za še enega zdravnika na urgenci, ki ga nikakor ne bo mogoče zaposliti in bodo ljudje še naprej čakali vso noč na hodniku do jutranjih ur. Ampak vse to se bo dogajalo kljub vsem naporom vlade in prerekanjem državnega zbora, ki bo zasedal do treh zjutraj, a ne bo našel zadovoljive rešitve, ker se pač ne da porabiti več, kot ustvarimo, a ne, kar bi nam lepo dopovedovala gospa Novakova in gospod Tonin.

Nerodno je, da se pristojni za drugi tir lahko medtem pogovarjajo o sto milijonih in milijardah kot o hruškah, ki rastejo zastonj in jih je treba samo utrgati. Projekti in predračuni, ki ponujajo za isti denar dvakrat več, jih v resnici sploh ne zanimajo, z njimi se ukvarjajo le po sili, da jih nato zavrnejo. Kot se tudi ne pogovarjajo s strokovnjaki, ki veliko vedo o predorih in sodobnih zahtevah o varnosti v njih, o železniških trasah in tirih, o lokomotivah in vlakih in o vsakdanjih izkušnjah, ki rojevajo nove in nove predpise, a njihovih predlogov sploh ne obravnavajo resno. Kdo še razume to logiko. Tu vendar ne gre samo za to, kdo ima prav oziroma ima bolj prav, gre za to, kje in kako bomo potem varčevali in stiskali do živega, da bomo privarčevali, kar bodo tu zmetali skozi okno.

Gre, kot slišimo po ovinkih, za več sto milijonov, če ne na koncu za milijardo. Za ta po nemarnem porabljeni denar bi si na primer lahko omislili – če nam nič drugega ne bi prišlo na misel – nekaj tisoč zdravnikov, da bi povsod po Sloveniji stali pri vratih in vabili paciente, naj vendar že pridejo noter.

Milan Maver, Ljubljana