Zveza veteranov vojne za Slovenijo je civilnodružbena organizacija, katere člani so z orožjem v roki in z drugimi oblikami odpora sodelovali v vojni za samostojnost in suverenost naše države. Čutimo odgovornost in dolžnost pomagati pri iskanju najustreznejših rešitev pri ohranjanju temeljnega poslanstva Slovenske vojske, to je njene sposobnosti za uspešno nacionalno obrambo in sodelovanje v zavezništvu. Verjamemo, da naše izkušnje in znanje lahko pripomorejo k dobrim rešitvam, zato pričakujemo, da se našim mnenjem prisluhne in se jih argumentirano obravnava. Vojni veterani se ne zavzemamo za klasično služenje vojaškega roka, temveč za takšno splošno vojaško obveznost, ki bo večino državljanov pripravila in usposobila za sodelovanje pri obrambi države.
Po uresničitvi prizadevanj Slovenije za integracijo v evropske varnostne in politične povezave (EU in Nato) so se ambicije Slovenije, da bi imela obrambne sile, ki bi bile pripravljene za vojaško obrambo države ter sodelovanje v mednarodnih operacijah in misijah, nenadoma zmanjšale in slovenska politika vojaškim zmogljivostim države ni namenjala potrebne pozornosti. Nasprotno, v obdobju od leta 2010 do 2014 se je delež BDP za obrambne potrebe zmanjšal z 1,63 na 0,88 odstotka, kar pomeni, da ukrepov za vzdržnost sil ni bilo mogoče udejanjiti ne na strateški kakor tudi ne na operativni in taktični ravni.
Vsi tisti, ki so odločali pri sprejemanju tako drastičnih odločitev, bi morali odgovarjati ne samo moralno, ampak tudi politično in morebiti kazensko, saj je v navedenem primeru šlo za bistveno zmanjšanje, če že ne izničenje obrambne sposobnosti države. Vztrajnega potiskanja vojaške obrambe na stranski tir in njenega popolnega prepuščanja strankarskim interesom ne smemo dovoliti. Zato zahtevamo, da politika na podlagi strokovnih presoj določi dolgoročno financiranje obrambe ter jasno razmeji financiranje delovanja v zavezništvu in financiranje obrambe državnega ozemlja in zagotavljanje socialnega položaja zaposlenih v obrambnih silah.
Oborožene sile, ki so do leta 2003 temeljile na kombinaciji naborniškega in poklicnega sistema, so se spremenile in danes imamo kombinacijo poklicne vojske, dopolnjene s pogodbeno rezervo, in prav popolnjevanje enot s pogodbeno rezervo ter njihovo usposabljanje je padlo pod vsako razumno mejo. Smotrno bi bilo preučiti, ali bi se z obveznim obrambnim usposabljanjem lahko odpravila pogodbena rezerva, ki bi jo nadomestile rezervne prostorne strukture obrambnih sil na podlagi splošne vojaške obveznosti.
Slovenska vojska s sistemom usposabljanja zagotavlja možnost prostovoljnega služenja vojaškega roka (v trajanju treh mesecev) in druge oblike vojaškega usposabljanja državljanov Republike Slovenije, ki na tak način spoznajo in pridobijo znanje na vojaškem in obrambnem področju (vojaška doktrina, sprejeta v Vladi RS junija 2006). Sprašujemo se, zakaj se ni uresničevala ta tako konceptualna kot tudi zakonska obveza ter iz tega vira zagotavljanje popolnjevanja tudi kadrovskih potreb pogodbene rezerve?
Republika Slovenija ima tudi dokument z naslovom Doktrina vojaške strateške rezerve, ki pa je le nepreverjen in nerealno zasnovan koncept. Ta ne prispeva k vzdržnosti in še manj k zmogljivosti obrambno-varnostnega sistema v Sloveniji. Kadrovski bazen je še dovolj poln, vprašanje pa je, ali je SV pripravljena za sprejem tolikšnega števila kadrov, njihovo usposabljanje in vodenje.
Vse zapisano nas opozarja, da so naše resolucije, strategije, doktrine in koncepti potrebni temeljitih sprememb, predvsem pa jasnega odgovora na vprašanje, ali izpolnjevanje zavez do mednarodne skupnosti pomeni opustitev neposrednega varovanja svojega ozemlja z lastnimi silami. Jasno je treba povedati, katera funkcija obrambe ima prednost. Slovenski politiki s tem sporočamo, da se obrambna politika ne vodi od mandata do mandata ene stranke ali enega ministra, pač pa je potrebna dolgoročna strategija nacionalne varnosti, ki bo združevala cilje in nosilce obrambe domovine.
V ospredju razprav o izboljšanju obrambnega ustroja ne smejo prevladati strankarski interesi in želja po politični všečnosti posameznikov ter preslikavanje rešitev iz armad, ki po ciljih, delovanju in zmogljivostih niso primerljive s SV. Oblikovanje rezervne strukture po zgledu nacionalne garde ZDA je tradicionalno, funkcionalno in vsebinsko neprimerno za potrebe Slovenije. Imamo stoletne izkušnje z oblikovanjem in razvojem obrambnih sil, posebno pa petdesetletno izkušnjo, ki se je imenovala teritorialna obramba in je skupaj z milico ter državljani izbojevala našo samostojnost in postala vsebina slovenske vojaške in narodne tradicije.
Potreben je ponovni razmislek o oblikovanju obveznega usposabljanja za vojaško-obrambne in zaščitne naloge za vse mlade po končani srednji šoli ter tudi uvedbi določenih tem iz domovinske vzgoje, saj je domoljubje osrednja vrednota ne samo Slovenske vojske (vojaška doktrina, 2006), temveč vsakega aktivnega državljana. Svoje pobude ne razumemo kot nadomestilo za starševsko vzgojo in pomanjkljivosti izobraževalnega sistema ali celo kot vračanje h konceptu množične armade, temveč kot dopolnitev izobraževalnih vsebin v izgradnji odgovornega, aktivnega državljana in državljanke Republike Slovenije.
Takega državljana in državljanke skratka, ki bosta znala prepoznati nevarnosti in se jim upreti, s tem zaščititi sebe in družino ter sodelovati v organiziranju in delovanju obrambnega in zaščitnega sistema svoje domovine.
Ladislav Lipič je predsednik Zveze veteranov vojne za Slovenijo, članek pa je napisal v njenem imenu.
