Letošnje leto – čeprav smo komaj zakorakali v drugo četrtino – že izstopa po pogostosti najbolj ekstremnega in krutega nasilja. Februarja je Slovenijo pretreslo znašanje nad do smrti pretepenim mladeničem, ki sta ga storilca delila prek posnetka na facebooku, marca je Kraševec obglavil svojo babico in brata ter njuni glavi zažgal v peči, pred nekaj dnevi pa je obupani oče, domnevno zaradi denarne stiske, zadavil svojega komaj 13-letnega sina s posebnimi potrebami in nato sodil še sebi.
Ne le intenzivnost ekstremnega nasilja, trenutno nekoliko izstopa tudi njegova pogostost. Letos so policisti obravnavali že sedem umorov in ubojev (ter še osem poskusov), lani pa v vsem letu 10. Dve leti pred tem statistika kaže 20 (leta 2015) in 16 (2014) dokončanih ubojev in umorov. Kljub temu pa je za sklepe prezgodaj, saj na splošno število najhujših kaznivih dejanj upada.
Obglavljenje zaradi psihične motnje ali preračunljivosti
»Letošnje leto na področju ubojev in umorov ne izstopa po ničemer, njihovo število v zadnjih letih upada,« pravi tudi Drago Menegalija z generalne policijske uprave, ki miri, da koncentracija zadnjih ekstremnih kaznivih dejanj ni alarmantna. Na žalost ni niti nič zelo novega: »Podobne primere obglavljenj oziroma razkosanj, kot je bil v Komnu, smo imeli že v preteklosti. V večini teh primerov gre bodisi za psihične motnje storilca ali pa za storilčev namen skrivanja trupla – lažje ga lahko prenese na drugo mesto oziroma skuša na tak način preprečiti njegovo identifikacijo.« Še vedno pa ne drži mit, da se morajo državljani bati neznancev v samotnih temačnih uličicah. »Delež umorov v družini je glede na vse umore nekje okoli 30 odstotkov,« je dolgoletna opažanja policistov strnil Menegalija.
Ob podrobnejšem pregledu statistike se izkaže, da tudi v preostalih 70 odstotkih morijo predvsem storilci, ki so svoji žrtvi tako ali drugače blizu. Lani je 38 osumljencev zakrivilo 26 kaznivih dejanj umora in uboja skupaj s poskusi. Le sedem osumljencev do svoje žrtve ni imelo nikakršnega odnosa, največ, 18, pa je bilo žrtvinih znancev. Šest jih je bilo zakoncev, intimnih partnerjev ali nekdanjih življenjskih sopotnikov, preostali ekstremni nasilneži pa se porazdelijo med otroke, prijatelje, brate, sostanovalce, sosede in starše.
Zaradi pogosto tesnih vezi med morilcem in žrtvijo ne čudi, da pri približno petini umorov in ubojev policisti nimajo težkega dela, saj storilci še sebi vzamejo življenje.
Najnasilnejši Litovci
V mednarodnem merilu Slovenija po ekstremnem nasilju ne izstopa. Celo nasprotno. Po zadnjih dostopnih (in v marsičem pomanjkljivih) podatkih Eurostata za leto 2014 se je Slovenija po številu umorov (0,73 na 100.000 prebivalcev) uvrstila na 26. mesto med 30 evropskimi državami, katerih podatki so bili tega leta na voljo. Slovenija si je pozitivni rep lestvice delila z Nizozemsko, Španijo, Luksemburgom in Češko, največ umorov pa so tega leta našteli v Litvi (5,4 na 100.000 prebivalcev). V vrhu so se znašle še Črna gora, Latvija, Estonija, Srbija in Finska.
Slovenija pa se po evropski lestvici nenavadno povzpne, ko gre za umore intimnih partnerjev oziroma življenjskih sopotnikov. Tam je Slovenija z 0,29 umora na 100.000 prebivalcev na četrtem mestu med 15 državami, za katere so ti podatki na voljo.
Introvertiranost in težje reševanje konfliktov
Gre torej za slovensko specifiko? Psiholog in kriminolog dr. Peter Umek pravi, da bi bilo relativno velik delež umorov intimnih partnerjev morda smiselno povezovati s sorodno problematiko samomorov na Slovenskem. »Morda je nekaj v naši osebnosti, nacionalnem karakterju, kar gre proti samemu sebi in se obrača navznoter. To je ta introvertiranost, zaradi katere včasih težje komuniciramo z okolico in posledično težje rešujemo konflikte,« razmišlja Umek, a hkrati poudarja, da gre za zelo kompleksno področje, pri katerem ne gre posploševati. Je pa po drugi strani dejstvo, da so sprožilci ekstremnega nasilja pri »poštenih državljanih« največkrat alkohol, občutek močne jeze ali hude krivice, pa tudi tako imenovana kratkostična reakcija, ko čustva nadvladajo razum.
Prav problematiko alkohola se včasih podcenjuje, čeprav je diplomantka fakultete za varnostne vede Nuša Cipot v svoji diplomski nalogi pri pregledovanju obsodb za družinske umore v Prekmurju prišla do rezultata, da je bil za 43 odstotkov umorov in ubojev kriv alkohol. To ga med razlogi postavlja celo pred duševne motnje (31 odstotkov) in bolestno ljubosumje (19 odstotkov).
