Ta filozofsko-arhitekturni dialog omenjam kot nekakšen kontrapunkt k filmu Sadar + Vuga XX po scenariju Ane Kreč in v režiji Damjana Kozoleta, ki je bil v torek premierno prikazan v Cankarjevem domu. V dialogu so se izmenjevali po eni strani notranji in zunanji pogled na arhitekturo ali specialističen, včasih prav sofisticiran diskurz ter na drugi strani pogled, ki bi ga imenoval »simptomatološki«, ker so ga v arhitekturi zanimale samo »monstruoznosti« kot primerki družbene patologije (to navzkrižje pogledov se je lepo pokazalo v debati o pariškem kulturnem centru Georgesa Pompidouja). V filmu pa ni ničesar takega, nobene debate o arhitekturi, čeprav se o njej nenehno govori. Ali natančneje, arhitekti govorijo o dveh arhitektih, Juriju Sadarju in Boštjanu Vugi, ki tudi sama govorita. Seveda je to promocijski film, kar pa ne moti, ker govorci ne pretiravajo z apologetiko in s strokovnostjo ter nikoli ne zaidejo v poljudnost, tako da jih je prav zanimivo poslušati. Arhitekturni laiki vsaj izvemo nekaj o arhitekturni estetiki.
Film torej predstavi delo biroja Sadar + Vuga, vizualno z ogledom stavb in drugih objektov (Gospodarska zbornica Slovenije, osrednji del Narodne galerije, vodnjak v Solkanu, stanovanjska kompleksa Kondominij Trnovski pristan in Gradaška, Športni park Stožice), načrtov, ki niso bili realizirani, in načrtov, ki so v realizaciji (fakulteta za socialno delo v Gentu, ustavno sodišče in sodniška šola v Tirani).
Biro Sadar + Vuga je začel delovati v času, ko je bila Slovenija kot mlada tranzicijska država tako zadovoljna sama s seboj, da je bila naklonjena tudi novim smerem v arhitekturi. Jurij Sadar in Boštjan Vuga, ki sta bila tedaj še mlada arhitekta brez večjega projekta za seboj, sta zmagala na natečaju za novo stavbo Gospodarske zbornice Slovenije. In to je že prvi primer, ki kaže, kako filmu manjka zunanji pogled, namreč pogled, ki bi očaranost z arhitekturno novostjo in lepoto tega objekta ne toliko desublimiral kot ugledal v luči »tranzicijskega sna«, v katerem je gospodarska zbornica postala kapitalistična trdnjava. In takšnemu zunanjemu pogledu tudi ne bi ušlo, zakaj je moral biro Sadar + Vuga po 20 letih zmanjšati tako število svojih sodelavcev kot svojih prostorov zaradi nedokončanega projekta Športni park Stožice.
