Sredi preteklega meseca objavljena vest, da je za možganskim tumorjem umrl 54-letni Vladimir Makovič, ni zbudila nobene pozornosti. Pred tremi leti se je ta diplomirani filolog s svojo bradato podobo, ki je bolj spominjala na pravoslavnega popa kot separatističnega upornika, povzpel v vrh proruskih separatistov v ukrajinskem Donecku in mu je pripadla čast, da javno prebere njihovo deklaracijo o neodvisnosti. Povzpel se je do položaja samooklicanega podpredsednika vrhovnega sveta od nikogar priznane Ljudske republike Doneck, a kmalu padel v nemilost. Jezo Moskve zaradi smrti znanega snemalca ruske državne televizije Anatolija Kljana na ukrajinskem vzhodu so njegovi separatistični kolegi delno preusmerili tudi nanj in ga julija 2014 za krajši čas priprli, njegovo podpredsedniško mesto pa preprosto ukinili. Od tedaj o njem v medijih ni bilo ne duha ne sluha do uvodoma omenjene novice o smrti zaradi tumorja, ki je postala povod za podrobnejši pregled, kam so od podpisa nikoli povsem uveljavljenega premirja poniknili še mnogi drugi vodilni separatistični uporniki v Donbasu.
Obtožbe o čistkah
Domnevni možganski tumor, ki naj bi bil usoden za Makoviča, ne bi sprožil posebnih špekulacij, če ne bi bil mesec prej v nepojasnjenih okoliščinah ubit Mihail Tolstih - Givi, podobna smrt pa je že lani oktobra doletela tudi njegovega bojnega tovariša Arsena Pavlova z vzdevkom Motorola. Oba sta bila vojaška poveljnika separatističnih upornikov in v ruskih medijih predstavljana kot heroja. Prvega je v njegovi pisarni ubil neznanec z izstrelkom iz ročnega raketometa, medtem ko je drugi umrl skupaj s telesnim čuvajem v eksploziji bombe, sprožene na daljavo, v dvigalu na poti v svoje stanovanje v Donecku. Oba atentata sta bila povod za medsebojne obtožbe Moskve in Kijeva, kdo stoji za »čistkami« v vrstah prvotnih separatističnih voditeljev. Vendar obtožbe ostajajo brez stvarnih dokazov in se utemeljujejo predvsem z iskanjem odgovora, kdo ima od njihovih smrti več koristi, ali pa se ob različnih razlagah pripisujejo tajnim službam ene in druge države.
Nepojasnjene likvidacije separatističnih vodij po podpisu ukrajinskega premirja februarja 2015 so se začele s smrtjo poveljnika proruske separatistične brigade na območju Luganska Alekseja Mozgovoja. Konec maja istega leta je bil ubit skupaj z voznikom, šestimi telesnimi čuvaji in tiskovnim predstavnikom v zasedi na cesti med Luganskom in Alhevskim, napadalci pa niso bili razkriti. Sam se je zameril separatističnim kolegom z vstopom v politiko s pomočjo Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) in registracijo stranke v Kijevu, namesto v samooklicani republiki Lugansk, zato se je špekuliralo tudi o njihovem maščevanju, in ne zgolj o ukrajinskih komandosih, katerih tarča je bil kot vojaški poveljnik.
Med izpostavljenimi separatističnimi vojaškimi in političnimi voditelji, ki so umrli ali so bili v preteklih slabih dveh letih ubiti v nepojasnjenih okoliščinah, sta tudi Pavel Driomov, vodja kozaške milice v Kadijevki, ki so mu bombo podtaknili v avtomobil, in Jevgenij Žilin, vodja proruske organizacije Oplot iz Harkova, ki so ga neznanci pokončali v moskovski restavraciji. Nekdanji vodja vlade v Lugansku Genadij Cipkalov je med priporom zaradi domnevne priprave udara »naredil samomor«, prvega vodjo samooklicane republike Lugansk Valerija Bolotova pa naj bi v Moskvi zastrupili. Obračun s staro separatistično gardo je očiten, prikriti ostajajo le njegovi povodi.
