Verjetno ne bomo nikoli izvedeli, kakšne besede so padale med Srečkom Katancem in Zlatkom Zahovićem, preden je drugi prvemu zabrusil, da lahko kupi njega, njegovo hišo pa še Šmarno goro. To se seveda ni zgodilo, znamenita gora še vedno ni naprodaj. Katanca je bolj poredko opaziti na njenih strminah, ljudi pa je vseeno na pretek, v petek in svetek, tudi znanih. Na primer, Janez Škrabec se zelo rad poda nanjo, pa tudi Betka Štuhel, ki je z Metko Albreht z lansko 24-urno akcijo nenehnega osvajanja Šmarne gore dokončno zakoličila trend doživetja sončnega vzhoda na vrhu osamelca sredi Ljubljanske kotline.
Niti nočni pohodi na 669 metrov visoko goro niso več tako samotni. Tako preostane turistu, ki bi si zaželel mirnejšega dnevnega vzpona, pohod čez sosednjo, sedem metrov višjo Grmado, na katero lahko bolj izurjen gorohodec lepo pride po plezalni Pogačnikovi poti, speljani (že pred 90 leti) po skali in opremljeni s skobami, jeklenico in klini. Pod njo je slavni Turnc, plezalni vrtec, v katerem se večina ljubljanskih srajc prvič sreča s skalnim plezanjem.
Borovničev je najboljši
Šmarna gora je tudi odličen izgovor, če se vam ne ljubi skuhati kosila. Družinsko gostilno Ledinek na vrhu od leta 1974 vodita zakonca Joži in Miha, pristen in prijazen par. Do skromnega gostišča z železno ponudbo ričeta so na začetku vodo tovorili s konjem Cvetom. Zdaj se gostilna lahko pohvali s spodobnim izborom tradicionalne slovenske kuhinje: od zelja z žganci in pravo kranjsko klobaso do odličnih jedi, v skladu z letnim časom. Pravkar se je iztekla ponudba regrata z jajcem in toplim krompirjem, prihajajo polnjene bučke in musaka ter beluši, za martinovo strežejo raco z rdečim zeljem, pozno jeseni pa seveda tudi domače krvavice. Eno zadnjih nedelj gospodične v pajkicah niso mogle prehvaliti cesarskega praženca z jabolčno čežano, ki ga je skupaj s sinovoma v velikanski železni ponvi pražil Peter Češnovar, mož mlajše Ledinekove hčere Ane Nuše, ki je pred leti od staršev prevzela vajeti gostilne.
Ledinekovi imajo izviren delovni čas: vsak dan od 7. ure do mraka. Oskrbnika šmarnogorske gostilne sta poskrbela še za vrsto drugih stvari: od občasnih slikarskih razstav, vremenske postaje, žive videokamere na spletni strani gore do otroškega igrišča, ki se mu je pred nekaj leti pridružilo še nekaj telovadnih naprav za odrasle. Tako včasih vzdihovanje punc in fantov, ki krepijo mišice, skoraj preglasi mali zvon, ob katerem se ustavi skoraj vsak turist, da si zagotovi uresničitev svoje tihe želje.
