Največja zasluga razstave Ne misli umetnosti je torej, da vrača umetnosti njeno udarno moč, da mobilizira sile upora proti neoliberalnemu sistemu. Umetnik se sooča z občutki nemoči, jeze in zlaganosti medijske realnosti v vsakdanjem življenju. Tako je umetnik že od nove države prototip prekarca, medtem ko se elite nezasitno polnijo, mediji pritiskajo na slehernika, sistem pa obljublja nebesa, do katerih iz danega družbenega stanu ni realne poti. Morda pa še nekje tli pot solidarnosti v dobi, v kateri je duhovno nadvlado partije prevzela Cerkev.
Vendar si umetnik ne želi odgovoriti na vprašanje, kakšne so alternative sitemu, niti ne sproža političnega govora, kaj šele da bi se podal v konceptualizem in dematerializiral umetniški artefakt. Vprašanje, ki si ga zada, je veliko subtilnejše: kako v današnjem hiperčasu nagovoriti povprečnega gledalca, da hitro konzumira idejo umetnika in pri tem ostane v polju umetnosti kot simbolnega objekta. Zato je razstava na prvi pogled videti kot reklama ali bolje oglas za kompleksnejše in kontekstualne sociološke interpretacije sodobne družbe. Umetniško moč poskuša izraziti s prevajanjem znakov iz vsakdanjega življenja v umetniški izraz, za katerim sta trdno stališče in jasna ideja. Podobe beremo v kontekstu družbene realnosti, pri čemer je največkrat za dešifriranje podobe potreben napis – naslov dela. Bolj ko je delo sugestivno, večjo emocionalno moč ima.
A tukaj se Lenardič ujame v past, saj imajo dela, ki navdihujejo največje premike in s tem najgloblja občutja, enodimenzionalno sporočilo in so temu ustrezno formalno preprosta (Finančna rast, Količina odpora). In obrnjeno, sporočilnost razvodeni ob objektih, katerih kritična misel naseljuje gledalčevo zavest prek razgrajevanja forme z bogato vizualno intuicijo (Slovenski grb, Beautiful). In potem so tam objekti, ki izhajajo iz bolj intelektualne kot čustvene potence, zato formo razumska koncepcija razgradi do te mere, da postane branje prezahtevno (dvojne slike, postavljene v obliki zidu, High Voltage), ali pa je delo tako formalno banalno, da ne sproža kontekstualnega branja (Love is over, Plača). Najboljša dela so torej tista, v katerih je ideja uresničena v banalnem znaku, ta pa naseljuje likovno kompleksno formo, ki je nadgrajena z napisom v samem delu, ki v neki sekvenčni zgodbi razkrije temo skupaj z občutji, ki umetnika pestijo (Dead Shark, Shark, Invisible Shark, Die Klasse).
