Mlada vizualna umetnica in oblikovalka z Reke Dorotea Škrabo (1992) se v svojih delih posveča vprašanju, kakšna je v internetnem okolju, ki je z inflacijo fotografij že tradicionalno preobremenjeno, sploh še vrednost neke hipno ujete podobe. Naslov njene razstave v Aksiomi Prepovedano fotografiranje je torej v času, ko pametni telefoni vsakomur omogočajo nenehno shranjevanje podob in njihovo deljenje ter konzumiranje na družbenih omrežjih, vsaj provokativen.
Vsakdo je lahko umetnik
Parodije našega časa se umetnica loteva karseda nazorno – vsebine, ki so narejene za spletno okolje in lahko samo tam zares delujejo, poskuša prestaviti v galeriji. Del njene razstave predstavlja instalacija Naj jedo potico, ki jo tvorita dve torti, na katerih je posnetek, objavljen na snapchatu, telefonski aplikaciji, ki omogoča dialog s pomočjo podob. Ker so vse uporabnikove zgodbe na tej platformi po dvanajstih urah izbrisane, naj bi snapchat spodbujal svojevrstno spontanost in lahkomiselnost pri komunikaciji, ki je posledično lahko vse bolj brez pomena. Ali vsaj hitro pozabljiva, prav toliko kot kos torte, ki ga lahko obiskovalec razstave – ironično – poje in s tem opozori na mimobežnost spletnih podob.
Drugi del razstave predstavlja imitacijo muzeja Louvre, in sicer tistega njegovega prostora, v katerem je razstavljena kultna Mona Liza. Na zaslonu baročno uokvirjenega dela Muzej Lowres da Vincijevo junakinjo zamenja kar Dorotea Škrabo, mobilne naprave z naloženimi podobami znotraj okvira slike pa vabijo obiskovalce, da z listanjem po njih umetniški izdelek preoblikujejo in mu dodajo svoj pečat. Navsezadnje to na neki način ves čas počnejo na omrežjih, logika spleta pa danes vsakomur omogoča, da s svojimi intervencijami postane umetnik – tudi Škrabi, Škrabali in Škrabitti, profilom umetnice na različnih družbenih mrežah, kjer s svojimi videi nabira všečke souporabnikov. Povečani in zlato uokvirjeni podpisi k omenjenim posnetkom, ki sooblikujejo imitacijo pariškega muzeja, namreč prevprašujejo tradicionalni odnos med likovno umetnino in podatki o kontekstu. »Opozarjajo na to, da je vsebina drugotnega pomena. Šteje le, koliko sledilcev imaš na družbenih platformah,« opozarja Škrabova.
Angažirana kontradiktornost
»To je pripoved o moji propadli generaciji, ki ji internet ponuja božanske priložnosti, mi pa sedimo na avtobusu, slikamo tla in zraven pripišemo, kje smo, kot da si bo to kdo zapomnil. Zakaj se ne bi za nekaj sekund posnetka vsaj malo potrudili?« strastno razlaga Škrabova o množici mladih, ki živijo le na spletu in se ne družijo več zares. Tudi svojega početja ne doživlja kot pretirano umetniškega: »Pravzaprav gre zgolj za slučaj, da nekaj bizarnih videov, narejenih za prijatelje na platformi instagram, trenutno visi na stenah galerije.«
A v igro njene angažirane drže sodi kontradiktornost; v s fotografijami prenasičeno okolje tudi sama nenehno vnaša nove podobe in obiskovalci razstave so, kot da slavijo kulturo tako imenovanih sebkov, neštetokrat soočeni z njenim obrazom na slikah, ob njih pa stoji napis, da je fotografiranje prepovedano. Da je paradoks še večji, je v razstavo vključen tudi video, v katerem v vlogi varnostnice varuje razstavljena dela, pa tudi posnetek glasu, ki v nedogled ponavlja to prepoved. »A kaj sploh varujem, če je vse to hec?« sklene tragikomično, ko se sprašuje, ali nismo na finto že davno tega vrgli samih sebe.
