Leta 2001 je bil v Sloveniji sprejet zakon o medijih, ki je po mnenju Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) pomenil pomemben korak v smeri učinkovite alkoholne politike, saj je popolnoma prepovedal oglaševanje alkoholnih pijač. A čeprav je NIJZ omenjeni ukrep za zmanjševanje rabe alkohola prepoznal kot pozitiven, je zakonska prepoved oglaševanja veljala le krajše obdobje. Že naslednje leto, leta 2002, je bil namreč sprejet zakon o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili. Namen tega zakona je bil, kot je razvidno iz prvega člena zakona, tudi varovanje zdravja ljudi in zaščita interesov potrošnika, a zakon je kljub jasnemu cilju v petnajstem členu povsem izničil dosežek zakona o medijih. Pod določenimi pogoji je namreč znova legaliziral oglaševanje alkoholnih pijač. Zakona iz leta 2001 in 2002 si torej nasprotujeta glede prepričanja o tem, ali prepoved oglaševanja alkohola varuje ali škoduje zdravju ljudi in njihovim interesom.
Po polžje do boljše zakonodaje
Po mnenju Vida Dorie iz nevladne organizacije Transparency International Slovenija imajo različne industrije zelo močan vpliv. Glede na mednarodno prakso je mogoče trditi, da sta tako tobačna kot alkoholna industrija pri vplivanju na odločitve javnega pomena zelo aktivni, pri čemer se pojavljajo celo primeri korupcije. Kljub temu da v Sloveniji tematiko implicitnega delovanja alkoholne in drugih industrij na slovensko zakonodajo že nekaj let ureja zakon o integriteti in preprečevanju korupcije, ki zahteva registracijo in poročanje o tako imenovanih lobističnih stikih javnih uslužbencev, je slovenska ureditev o lobiranju in zagotavljanju sledljivosti, kot poudarjajo v Transparency International Slovenija, pomanjkljiva. Zato želene transparentnosti ni.
Omenjeni zakon vsebuje nekatere nejasnosti, razlagajo v tej organizaciji, med katerimi je tudi pojem »javni uslužbenec«, na katerega se dolžnost o poročanju lobističnih stikov nanaša. Kdo je »javni uslužbenec«, je namreč mogoče v skladu z zakonom interpretirati precej poljubno.
Tudi več evropskih zdravstvenih organizacij, pojasnjujejo na NIJZ, opozarja na občuten vpliv alkoholne industrije na alkoholno politiko. »Ukrepi alkoholne politike se sprejemajo zelo počasi, posledice škodljivega pitja se povečujejo, število nepotrebnih smrti pa narašča,« o posledicah pritiskov alkoholne industrije pri oblikovanju zakonodaje povedo na NIJZ.
Ironija samoregulacije
Aprila 2012 so največji proizvajalci alkoholnih pijač skupaj s Svetovno zvezo za oglaševanje predstavili tako imenovani Pakt za odgovorno trženje, ki predvideva samoregulacijo alkoholne industrije. To pomeni, da proizvajalci alkoholnih pijač skupaj s Svetovno zvezo za oglaševanje sami sebi določajo pravila in okoliščine, v katerih je oglaševanje tovrstnih pijač mladim še moralno in v katerih že sega prek etične spodobnosti. »Problem s samoregulacijo alkoholne industrije je, da pravila pogosto zapišejo zelo ohlapno, kar dopušča različne interpretacije, in pa dejstvo, da gre zgolj za njihovo pravilo. Tudi če ga po mnenju države kršijo, jih ta ne more kaznovati oziroma oglobiti, saj niso kršili nobenega zakona,« razlaga Lucija Pečlin, članica sekretariata Alcohol Policy Youth Network in mednarodna koordinatorka mladinske zveze Brez izgovora.
Koncept samoregulacije je popolnoma skladen z interesi alkoholne industrije, ki ima tako neomejeno možnost za oglaševanje tudi med mladimi. Številni avtorji znanstvenih prispevkov, ki so bili objavljeni v nedavni prilogi revije Addiction, opozarjajo, da se izpostavljenost propagiranju alkoholnih pijač pri mladih odraža v pozitivnem odnosu do pitja alkohola in posledično pitju alkohola, na kar opozarja tudi NIJZ. Otroci in mladostniki so, kot poudarjajo, preveč izpostavljeni oglaševanju alkoholnih pijač. »Smiselno je, da se tako država kot posamezniki opredelimo do problematike vpliva alkoholne industrije na zakonodajo in zavzamemo bolj kritičen pogled do tveganega pitja alkohola,« poudarjajo na NIJZ. Vprašanje slovenske alkoholne politike bi torej vselej moralo biti vprašanje o dobrih in slabih praksah omejevanja tvegane rabe alkohola, a danes ostaja predvsem vprašanje interesov industrije.
