Nadaljevanje izobraževanja na srednji šoli zahteva od mladega človeka pomemben premislek: ostati doma ali si šolo izbrati v kakšnem bolj oddaljenem kraju, kar običajno pomeni tudi bivanje v dijaškem domu. S pastmi in izkušnjami, ki jih prinaša najstništvo, se dijaki zato soočajo malce drugače, kot če bi ostali doma.
Dijaški dom Bežigrad predstavlja nov dom več kot 300 dijakinjam in dijakom. Kljub temu se po hodnikih doma skušnjavi, kot sta alkoholizem in omamljenost, ne sprehajata brez nadzora. Pravila doma so jasno zapisana v hišnem redu, z njimi pa so seznanjeni tako zaposleni kot dijaki. Uživanje alkohola in marihuane predstavlja resno kršitev, kakršno koli preprodajanje pa je prepoznano kot najtežja kršitev.
»Ukrepi se stopnjujejo. Če se kršitve ponavljajo, se posvetujemo z dijakovimi starši. Predlagamo jim, da ga vključijo v program zdravljenja, na primer v programe organizacije DrogArt. Težava je v tem, da so programi plačljivi. Tudi zato se dijaki težko odločijo za zdravljenje, v nekaterih primerih se raje izpišejo oziroma so izključeni,« pojasnjuje svetovalni delavec v Dijaškem domu Bežigrad Samo Lesar. Po Lesarjevem mnenju je bolje, če sistem neke stvari prepoveduje, saj tako pokaže, kje so meje. »Pravila so zato, da ščitijo dijake in zagotavljajo minimalne standarde vedenja,« dodaja. Kljub temu pa se zaveda, da je bolj od moraliziranja pomembno to, da imajo dijaki na voljo dovolj dejavnosti, s katerimi se izživijo in porabijo čas ter energijo.
Dijaki prihajajo iz različnih družbenih okolij in obiskujejo zelo raznolike šole, njihov odnos do pravil pa je vseeno precej podoben. Zavedajo se, da so pravila potrebna, saj je le tako lahko sistem sobivanja učinkovit. Zdi se jim na primer primerno, da imajo v okolici doma prostor, namenjen kajenju. Tako pravila dopuščajo ohranitev osebnih navad. Kljub temu da mladi podpirajo pravila, ki skrbijo za vsesplošno mirno in sproščeno okolje, pa se številnim starejšim dijakom zdi nerazumljivo, da je uživanje alkohola popolnoma prepovedano tudi polnoletnim osebam. Mlajši jim odgovarjajo, da so starejše generacije njihov vzor in da morajo pravila zadevati vse sostanovalce, tudi polnoletne, saj bivajo skupaj v mešanih skupinah.
Kako preslepiti varnostnika
Razlike med različno starimi stanovalci doma je opazil tudi eden od nočnih varnostnikov, ki ne želi biti imenovan. Pri starejših dijakih, kot pravi, večkrat posumijo, da so opiti. Opažajo tudi, da ti mlajšim dijakom svetujejo, kako znake opitosti kar najbolje prikriti. A naloga varnostnikov je, da nadzorujejo nočne izhode dijakov in hkrati skrbijo za varnost preostalih. Zato se trudijo, da jih dijaki s svojimi spretnostmi ne preslepijo prevečkrat. Po mnenju našega sogovornika je dijakov, ki se napijejo, vse manj, izkušenj z zlorabo trdih drog pa sploh nimajo. Samo Lesar tudi opaža, da se dijaki vse bolj posvečajo šoli, a po njegovem mnenju je pomen ocen v očeh dijakov precenjen. Dijaški dom kot prizorišče pitja in zabav tako ostaja le še stereotip v mislih starejše populacije.
Po Lesarjevih opažanjih so takšnega mnenja predvsem ljudje, ki z realnimi situacijami sploh niso seznanjeni. Tudi dijaki, s katerimi smo govorili, pravijo, da njihovi ljubljanski sovrstniki dijaški dom vidijo kot ustanovo z nadzorovanim gibanjem, učnimi urami in strogimi pravili. V resnici, zatrjujejo dijaki, jim dijaški dom pogosto omogoča več druženja in zabave, kot bi je bili deležni v domačem kraju.
