Približno sto fotografij enega najpomembnejših vojnih fotografov vseh časov, Roberta Cape, ki se je družil z velikimi pisateljskimi imeni, kot sta bila Hemingway in Steinbeck, bo od jutri do konca maja mogoče videti v Galeriji Cankarjevega doma. Razstavo organizirajo ob 70-letnici fotografske agencije Magnum, katere soustanovitelj je bil Robert Capa.
Capa je bil eden prvih fotografov, ki je tvegal svoje življenje, da bi dokumentiral in informiral o vojni. Kustosinja razstave Andréa Holzherr je povedala, da je nekoč dejal, da bi bili po njegovem mnenju najboljši vojni fotografi tisti, ki bi bili brez dela, saj bi to pomenilo, da na svetu ne bi bilo vojn in tako tudi ne dogodkov, ki bi jih bilo treba dokumentirati: »Na žalost takih vojnih fotografov ni, saj so vojne nenehne.«
Kljub navedeni izjavi pa Capa ni bil distancirani opazovalec. Kot pravi Andréa Holzherr, obstajajo fotografi, ki verjamejo v nevtralnost, in tisti, ki si izberejo stran. Capa si je vedno izbral stran, saj je trdil, da je pripravljen svoje življenje tvegati le ob spremljanju tistih vojn, v katerih lahko strastno zagovarja eno in sovraži drugo stran. Kot v njegovi biografiji še zapiše Richard Whelan, je bil ogorčen nad vojnimi grozotami, ne pa tudi pacifist, saj naj bi ga politične razmere njegove dobe prisilile v spoznanje, da je vojna včasih nujno zlo, edino sredstvo za uničenje zle sile ali dosego višjih ciljev.
Z malo lajko do Trockega
Capa se je rodil leta 1913 v Budimpešti kot Endre Ernö Friedmann. Pri 18 letih so ga zaradi protesta proti političnemu režimu izgnali, zato se je preselil v Berlin, kjer je začel študirati novinarstvo. Njegova prva fotografija je bila objavljena leta 1932, ko je bil star 19 let in je kot pomočnik delal v temnici berlinske fotografske agencije Berlin Dephot. Ker so bili vsi redni fotografi agencije takrat zasedeni, so Capo poslali na odmevno predavanje Leva Trockega v Köbenhavn, ki je bil takrat že tri leta v izgnanstvu. Capu se je kot edinemu fotografu uspelo prebiti v dvorano, saj je bilo zaradi varnostnih ukrepov fotografiranje prepovedano, številni fotografi pa so s svojimi velikimi fotografskimi kamerami ostali zunaj. Capa je prišel z malo lajko v žepu, se s skupino delavcev približal govorniškemu odru in nato posnel fotografije, ki so bile objavljene v tedenski slikovni prilogi berlinskega dnevnega časopisa.
V Normandiji na dan D
Capa je dokumentiral špansko državljansko vojno, uporniško gibanje na Kitajskem ob japonski invaziji in poročal z evropskih bojišč druge svetovne vojne. Bil je s prvo skupino vojakov, ki so se leta 1944 izkrcali v Normandiji, in kljub slabim razmeram posnel približno sto fotografij. Ohranilo se je le 11 negativov, saj je preostale poškodoval uslužbenec revije Time, ki je v sušilni omarici v temnici nastavil previsoko temperaturo. Ko je bila nekoliko zamegljena fotografija objavljena v reviji, so v podpisu za slabo kvaliteto krivili vznemirjenje fotografa in ne napako uslužbenca.
Čeprav kustosinja meni, da je bil Capa najboljši fotograf takrat, ko je bil v središču dogajanja, ga označuje kot dobrega fotografa tako v vojni kot v miru. Nekoliko anekdotično, pravi, bodo na razstavi poleg fotografij bitk tudi nekateri portreti njegovih številnih znanih prijateljev, kot so bili Ernest Hemingway, William Faulkner, Pablo Picasso in Ingrid Bergman. »Želeli smo jih pokazati, ker nam ga razkrijejo v drugačni perspektivi, kot je tista vojnega fotografa.«
Capo je umrl je med vietnamsko vojno, ko je stopil na protipehotno mino, star 40 let. Ob retrospektivi bodo v Cankarjevem domu predvajali tudi dokumentarec Robert Capa: V ljubezni in vojni režiserke Anne Makepeace.
