Koliko Britancev, celo vodilnih v referendumski kampanji o brexitu, je pomislilo na to, kaj bi odhod iz EU pomenil za Gibraltar, zadnjo majhno britansko kolonijo na evropski celini, ki ima vsega dobrih 30.000 prebivalcev? Zelo verjetno nobeden. Zdaj pa nenadoma vsi govorijo o njem. Zakaj? Ker ga je nekdanji konservativni vodja, zdaj lord Michael Howard primerjal z britanskimi Falklandskimi oziroma Malvinskimi otoki (kot jim rečejo Argentinci, ki jih imajo za svoje) in trdil, da bi šla premierka Theresa May zanje v vojno s Španijo, kot je šla Margaret Thatcher zaradi Falklandskih otokov v vojno z Argentino leta 1982. Res?
Čeljust, ne pa vojna, je rekla premierka
Mayeva je danes novinarjem med poletom na obisk v Jordanijo na to vprašanje najprej odgovorila s smehom, češ, saj ne mislite resno. In posegla po Churchillovi frazi, rekoč da bo njen pristop do Gibraltarja »jaw jaw, not war war«. Jaw je čeljust, war pa vojna, ta fraza pa pomeni, da si se z nekom pripravljen o problemu neskončno pogovarjati, ne vojskovati. »Z vsemi članicami EU se bomo usedli in se pogovarjali, da bi se sporazumeli o najboljšem možnem sporazumu za Britanijo in zanje, vključno s Španijo,« je dejala Mayeva, dodala pa, da se britanska politika do Gibraltarja ni in da se ne bo spremenila. Z drugimi besedami: da bo naredila vse za to, da bo Gibraltar na španski južni obali, ki si ga je Britanija prilastila na začetku osemnajstega stoletja, ostal britanski.
Večno v laseh
Španija in Britanija sta si bili zaradi Gibraltarja vedno v laseh, saj se Španci zaradi britanskega Gibraltarja počutijo podobno, kot bi se Britanci, če bi bil Dover francoski. Gibraltarci so britanski državljani, v njihovi mini deželi, ki ji daje pečat orjaška skala, The Rock, pa imajo samoupravo in sami odločajo o vsem, razen o zunanji in obrambni politiki. Imajo svoj parlament in svojo vlado, ki jo vodi glavni minister. Kljub majhnosti ima Gibraltar orjaški strateški pomen, saj je od afriške obale oddaljen le dobrih devetnajst kilometrov. V Gibraltarju je britansko vojaško oporišče s pristaniščem in pristajalno stezo. In v Gibraltarju so se več kot zavedali, da bi jim glasovanje za britanski odhod iz EU prinesel probleme. Lani so imeli dva referenduma. Na prvem se jih je 99 odstotkov izreklo za to, da ostanejo del Britanije, na drugem, brexitskem, pa 96 odstotkov za to, da Britanija ostane v EU.
Sedanji prepir med Londonom in Madridom je sprožil en sam stavek v smernicah EU za brexitska pogajanja, v katerem je rečeno, da »noben dogovor med EU in Britanijo ne more veljati za Gibraltar brez sporazuma med Španijo in Britanijo«. Potem se je v javnosti po zelo dolgem času oglasil Howard in mnoge Otočane prebudil iz zimskega spanja ali jih naredil bojevite z izjavo: »Pred 35 leti je neka druga premierka poslala vojsko čez pol sveta, da bi zaščitila drugo majhno skupino Britancev pred drugo špansko govorečo državo. Prepričan sem, da bi sedanja premierka pokazala enako odločenost v primeru Gibraltarja.«
Ločitev in mož prešuštnice
Španski zunanji minister Alfonso Dastis se je na to posredno omenjanje vojne s Španijo odzval z besedami, da je njegova vlada presenečena nad tonom iz Londona. Gibraltarski prvi minister Fabian Picardo pa je od predsednika evropskega sveta Donalda Tuska zahteval, da EU črta omenjanje Gibraltarja v smernicah za brexitska pogajanja, rekoč da Gibraltar ni pogajalski žeton: »Gibraltar pripada Gibraltarcem, ki hočejo ostati britanski. Gospod Tusk, ki v zvezi z brexitom uporablja prispodobe o ločitvi, se vede kot mož prešuštnice, ki se hoče znesti nad njenimi otroki.« Omenjanje vojne med evropskimi državami je neverjeten absurd, kaže pa, da bo brexit prinesel vse sorte absurdnih problemov.
