V teh dneh imajo veliko dela predvsem gospodinjci. Do velike noči mora namreč biti hiša pospravljena, stekla na oknih pomita, tudi perilo mora biti oprano in zlikano. Poglavje zase so seveda številne jedi, ki jih je treba pripraviti. Prav velikonočne jedi imajo namreč pomembno mesto v velikonočnem praznovanju. Najbrž jih ni veliko, ki ne bi vedeli, da se velikonočni zajtrk začne s potico, šunko, pirhi in hrenom. Seveda lahko kakšno jed tudi dodamo, jo postrežemo za kosilo ali pa na velikonočni ponedeljek. Najpomembnejše je vedno dejstvo, da se družina zbere ob bogato obloženi mizi in skupaj uživa ob dobri domači hrani.
Zajčki pridejo s cvetno nedeljo
Na veliko noč se torej zjutraj ob mizi zbere vsa družina in poje velikonočni blagoslovljeni zajtrk. Od pokrajine je odvisno, kaj ta jedila predstavljajo: meso največkrat predstavlja Jezusovo telo, hren spomin na njegovo trpljenje in žeblje na križu, potica trnovo krono, pirhi pa kaplje njegove krvi. Prav tako je običaj, da velikonočni zajec v nedeljo otrokom skrije darila, velikonočne pirhe.
Zajčki se pojavijo ob koncu postnega časa in svetega tedna, ki se začne s cvetno nedeljo – ime je dobila po zmagoslavnem Jezusovem prihodu v Jeruzalem, ko so mu množice metale na pot cvetje, palmove liste in oljčne vejice. Veliki četrtek je spomin na zadnjo večerjo, petek pa na križanje. Sveti teden in postni čas se končata na velikonočno nedeljo, to je na dan Kristusovega vstajenja. In takrat se pojavi zajček, ki skriva in čuva jajčka za nas, da bi jih našli za veliko noč. Tradicijo poznajo po vsej Evropi. Kot simbol velike noči naj bi se zajček prvič pojavil v Nemčiji v 16. stoletju, v 18. stoletju pa se je ta navada prenesla v Ameriko. Tam so seveda iz vsega tega spletli celo zgodbo o darilih – a to je že povsem druga stvar.
V Angliji otroci iščejo oziroma so iskali velikonočna jajca, ki jih je zajček skril nekje na vrtu ali v kakšen kot v stanovanju. Pri nas, na Gorenjskem na primer, pirhov za otroke niso skrivali le na vrtu, ampak tudi v hlevu. V Ljubljani so otrokom razpostavili darila po kotih sob, največkrat pa kar pod blazine na kavčih. Na Koroškem je po navadi botra otrokom prinesla pisanko v lepi košari: šarkelj, pogače, pobarvana jajca, fige, pomaranče, sladkarije … Pri prvem darilu je bilo navadno poleg tudi otroško oblačilo, v šarklju pa srebrn kovanec. Danes te zajčke ponujajo predvsem kot čokoladne posladke.
Živahno po vsej Evropi
Ampak marsikje še vedno obujajo tradicijo. Velika noč v Rusiji, pasha, je na primer osrednji dogodek na koledarju ruske pravoslavne cerkve. Rusko poimenovanje velike noči izhaja iz starega hebrejskega imena pasha, ki pomeni obed ali jagnje. Za slovesno priložnost pripravijo posebno oblikovano pecivo, ki mu pravijo kulič, sladek skutni namaz pasha in pisana jajca.
Na Poljskem na veliki četrtek številne skupnosti priredijo simbolno maščevanje Judežu Iškarijotu: njegov lik obesijo, odvlečejo iz vasi, nato ga kamenjajo, zažgejo ali utopijo v reki. Veliki petek je namenjen obisku prirejenega božjega groba. Kot je v navadi tudi med verniki v naših krajih, ljudje na veliko soboto s seboj k maši vzamejo košarice poslikanih jajc, prekajeno meso, kruh in sol, da bi jih blagoslovili. Hrano, ki jo župnik poškropi z blagoslovljeno vodo, naslednje jutro v krogu družine pojedo za zajtrk.
Dokaj drugače je v Španiji – od cvetne do velikonočne nedelje se po seviljskih ulicah in cestah vsako popoldne vijejo procesije z velikimi, bogato okrašenimi podobami in s slikami naravnih velikosti z odlomki iz prizorov Kristusovega trpljenja in smrti. Sprevodi, ki se začenjajo pred cerkvami in v katerih sodeluje ogromno ljudi in še večja množica gledalcev, se zgrinjajo proti katedrali v središču mesta. Čas prvih procesij sega v 14. stoletje, današnja oblika in slike, med katerimi so številne prave umetniške mojstrovine, pa izvirajo iz 17. stoletja. Vrhunec dogajanja je na veliki petek, ko se v nočnih urah po ulicah Seville zvrstijo najbolj spoštovane oziroma priljubljene procesije.
Vir: priloga Nika
