Položaj predsednika Srbije je bil pravzaprav pomembna in častitljiva funkcija zgolj v devetdesetih letih, ko je bil ta položaj rezerviran za Slobodana Miloševića. To je bilo v času vojn Srbije, da bi obdržala nekdanjo Zvezno republiko Jugoslavijo pri življenju oziroma da bi Srbija v maksimalnih mejah ostala edina dedinja umirajoče Jugoslavije prav pod tem imenom.
Tedanji predsedniki ostanka Jugoslavije (Dobrica Ćosić in Zoran Lilić), izvoljeni v parlamentu, so bili skupaj z republiškim in zveznim premierjem zgolj podizvajalci predsednika Srbije. Od leta 1997, ko si je Milošević omislil, da bi bil predsednik Jugoslavije, in na tem položaju tri leta pozneje tudi klavrno končal svojo politično kariero, pa je bila funkcija predsednika Srbije, kar od odhoda Črne gore pomeni predsednik države, drugorazrednega pomena. Vsaj kar se tiče srbskih volilcev. Tudi v času predsednikovanja Jugoslaviji Vojislava Koštunice je bil srbski predsednik Milan Milutinović v senci zveznega.
Zaradi šele leta 2004 odpravljenega zakonskega določila, po katerem so bile volitve za predsednika veljavne le, če se je volitev udeležilo več kot 50 odstotkov volilcev, je kar nekaj volitev propadlo zaradi prenizke udeležbe in so se na čelu države zvrstili v. d. predsednika (predsedniki parlamenta), zaradi česar si niso pretirano belili glave. Prava predsednika s polnim mandatom sta bila šele Boris Tadić (Demokratska stranka) in po njem Tomislav Nikolić (Srbska napredna stranka). Tudi v Srbiji, tako kot v večini držav, ki nimajo predsedniškega sistema, ima predsednik dokaj omejene pristojnosti, zato mnogim ni bilo jasno, zakaj se je Aleksandar Vučić odločil odložiti vplivnejšo funkcijo predsednika vlade in se preseliti v predsedniško vilo na Andrićevem vencu.
Verjetno je najbližja resnici ugotovitev nekaterih analitikov, da želi Vučić, ki ne skriva, da se ima za obnovitelja nekdanje srbske veličine in moči, imeti v rokah vse niti oblasti, tako kot nekoč Milošević kot predsednik Srbije in danes ruski predsednik Putin. Ker ima njegova Srbska napredna stranka skupaj z Dačićevimi socialisti v parlamentu udobno večino in ker sam trdno drži vajeti stranke v svojih rokah, bo nedvomno imel odločilno vlogo pri imenovanju svojega naslednika na premierskem mestu. Hkrati se je znebil dosedanjega predsednika Nikolića, ki ni želel, čeprav prihajata iz iste stranke, imeti zgolj pomembne stranske vloge in je Vučiću »kradel« del slave v teh »pomembnih trenutkih za Srbijo«. Čeprav o novem premierju še nihče ne govori, bo to prav gotovo nekdo, ki ne bo preveč samostojno razmišljal s svojo glavo. Kontinuiteta Vučićeve premierske politike bo zagotovljena, strogo nadzorovana in usmerjana.
V njej bo dovolj pragmatizma, da bo uspešno krmaril med interesi Rusije in Zahoda, ki se znova močno križajo na Balkanu, in dovolj nacionalizma, ki bo potešil domače »domoljube« in sosedom pokazal, da Srbija sicer govori o prihodnosti in spravi, vsaj z eno nogo pa še vedno stoji v devetdesetih letih in zdravi nezaceljene nacionalne kosovske rane.
Delo mu bo olajšala pisana in neenotna opozicija, ki ji niti za hip ni prišlo na misel, da bi se Vučiću zoperstavila z enotnim kandidatom v morebitnem drugem krogu predsedniških volitev, čeprav je že dolgo jasno, da ima razbita zgolj vlogo statista v demokraciji. Francoski scenarij, po katerem so poraženci v prvem krogu v drugem skupaj ustavili Le Pena, je za zdaj znanstvena fantastika. Zato bo še za precej časa obveljalo parafrazirano geslo »Tudi po Vučiću – Vučić«.
