Obrazi prihodnosti: Martina Šraj - Ina Shai, pevka: Shainajoča zvezda

Punca z modrimi očmi in močnim, prelepim glasom. To je Martina Šraj, ki je na Emi nastopila že drugič. Nadela si je umetniško ime Ina Shai. 24-letna Radomljanka in slovenska pop pevka se z glasbo ukvarja že od rane mladosti. Leta 2015 je na 35. Melodijah morja in sonca prejela nagrado Danila Kocijančiča za najobetavnejšega izvajalca/avtorja.

Na prvi Emi sem bila stara 17 let in sem se povsem spontano prijavila. Nisem pričakovala, da bom sprejeta. Zame je bil to velik uspeh, saj sem bila precej mlada. Celotna Ema je bila zame nekaj povsem novega. Kamere, intervjuji, pozornost. S tega stališča je bilo drugače kot letošnja Ema. Letos sem se prijavila z lastno pesmijo Colour me, zdela se mi je dobra priložnost, da se ponovno predstavim slovenskemu občinstvu. Zadovoljna sem bila s svojim nastopom, ker sem se počutila veliko bolj sproščeno. Vedela sem, kako stvari potekajo.

Prav nič. Mogoče bi si želela svoje posnetke z vaj večkrat ogledati, ker tako takoj vidiš svoje napake. Načeloma pa sem bila po ogledu končnega posnetka kar zadovoljna.

Na Emo sem se prijavila zato, da se predstavim. Pesem ni bila napisana namenoma za Emo. Sicer sem upala, da bom prišla v finale, vendar zaradi hude konkurence razočaranje ni bilo veliko; no, sploh ga ni bilo, saj sem bila zelo vesela odzivov in pozitivnih komentarjev.

Bilo je veliko več intervjujev, ampak študiram na BIMM (The British and Irish Modern Music Institute, smer Creative musicianship – vocals) v Londonu, zato imam med tednom pouk, vaje z bendom in snemanja, med vikendi pa delam, da lahko preživim. Teden imam zapolnjen z raznimi dejavnostmi, a vse se vrti okrog glasbe in uživam v tem.

Zdaj sem v tretjem, zadnjem letniku. Študij je zasnovan tako, da lahko veliko delaš pri svojih projektih, ki jih predstaviš v samem sklopu študija, kar mi je zelo všeč, ker tako ne izgubljaš časa z nečem, kar nisi ti. Zame je v bistvu ves prosti čas glasba.

Vsi moji projekti tukaj izstopajo, šola zelo podpira uspehe študentov. Moja skladba se je zdaj že trikrat zavrtela na radiu BBC in bila sem tudi »featureing artist« na BBC Radio Introducing.

Zelo dolgo sem si želela študirati glasbo v tujini, ampak nikoli nisem zbrala dovolj poguma. V bistvu sem misel na to nekako potlačila in šla študirat pravo, saj so mi v Sloveniji vsi govorili, da se od glasbe ne da živeti. Potem pa sem odšla na delavnico učitelja petja, ki je prišel iz Londona, Joshue Alamuja in tam sem se navdušila nad načinom njegovega podajanja znanja. V tujini je veliko talentiranih pevcev in pevk, sem si mislila, zakaj bi recimo jaz lahko nekaj dosegla. A treba je slediti svojim sanjam. Takšno razmišljanje sem zdaj ponotranjila in ni me več strah, kako se bodo stvari odvijale, počnem nekaj, za kar čutim, da je prav, torej bodo rezultati sledili. Končna odločitev je padla čez noč, po tisti pevski delavnici. Zdaj je vse super, fino, fajn, res! Tukaj študiram, imam službo, doma me podpirajo in mi pomagajo. Življenjske stroške si plačujem sama. Torej sem samostojna, kar mi veliko pomeni.

Pod besedo estrada si predstavljam ljudi, ki se pojavljajo v rumenih medijih, ne nujno zaradi svojega talenta. No, nekaj je tudi tistih, ki so zanimanje medijev dosegli s svojim delom. Očitno je medijem bolj zanimivo, kdo je kaj pojedel za kosilo, mimogrede potem omenijo, da tudi snemajo. Veliko pa je takih, ki so znani, uspešni in se pojavljajo v medijih, ker pač trdo delajo. Torej, če vem, da za vsem stojita moje trdo delo in dobra glasba, potem se ne bi sramovala postati del slovenske estrade.

Od slovenskih pevk mi je zelo všeč Severa Gjurin, ona je ena tistih, ki ustvarjajo zase in ne zato, ker si želijo biti v ospredju. Na neki način je moja vzornica. Kar se pa tujih tiče, je odločitev težka… No, ko sem bila mlajša, je bila moja vzornica Beyonce, tudi Usher, Pink, Alicia Keys, močni vokali so mi všeč. Zdaj sem zelo razširila svoja glasbena obzorja in poslušam tako elektronsko glasbo kot jazz. Mislim, da v Sloveniji še vedno prevladuje glasba, ki je lahkotna. Nekaj pa nas je, ki bi si želeli tudi bolj zahtevno glasbo.

Želim uspeti kot glasbenica, pevka, kot avtorica pesmi zase ali za druge. Vem, da je ta pot dolga. Vem tudi, da mi v primeru neuspeha ne bo hudo, saj me celoten proces tako osrečuje, da mi je že to dovolj. Vedno pa mora biti neki cilj; morda bi izpostavila, da se želim v treh letih preživljati s svojo glasbo. Verjetno bo trajalo dlje, lahko pa tudi, da nikoli ne bom dosegla tega, ampak še enkrat: če delaš nekaj s srcem, bodo prišle priložnosti, ki mi bodo omogočile, da delam glasbo. Mogoče pa ne bom pisala pesmi zase, ampak za druge, kdo ve. A tudi s tem bi bila zadovoljna.

Velikokrat se zgodi, da se prijaviš na kakšno tekmovanje ali pa razpis, pa nisi sprejet, ampak to ni merilo za tvoj talent oziroma vztrajnost. Kar bi položila na srce vsem tistim, ki želijo uspeti, je to, da naj najprej natančno vedo, kaj si želijo, naj najdejo sebe. Nekaj je, če si želiš biti slaven, in nekaj drugega je, če želiš biti slaven in hkrati delati kakovostno glasbo. Zadati si natančne cilje torej. Nato pa delati, razvijati svoj talent. Zavedati se moramo tudi, da nič ne pride čez noč in brez truda, le obupati ne smete in verjeti morate vase ter vztrajati! Če ne boste vi uresničili svojih sanj, kdo jih bo namesto vas?