Na leto in tri mesece za zapahi so obsodili moškega, ki je otipaval šestletno nečakinjo. Odvetnik je vztrajal, da bi ga morali oprostiti, sploh, ker ginekologinja pri deklici ni odkrila spolne zlorabe, obdolženi pa da nima tovrstnih nagnjenj. A s temi ugovori ni bil uspešen ne na okrožnem, ne na višjem, ne na vrhovnem sodišču.
Izvedenka ji je verjela
Po besedah dekličine mame so tistega septembrskega dne 2011 klepetali pred domom starejše hčere. Mama je za krajši čas šla v hišo, ko se je vrnila, pa mlajše hčerke ni bilo več na dvorišču. Rečeno ji je bilo, da je odšla s stricem, zato sta s starejšo hčerjo pohiteli nekaj sto metrov stran, kjer so vsak v svojem stanovanju bivali ona in brata. Ko je potrkala na bratova vrata, je ven pritekla hčerkica, ki si je popravljala hlače in jokala. Rekla je, da jo je stric prijel za roko in začel vleči domov. Morala je v njegovo stanovanje, je razložila, pa da mu je sedela na kolenih, da je imela spodnji del trenirke slečen in da jo je otipaval, pri čemer je pokazala na spolovilo. Mama je šla takoj na policijo, tudi zato, ker je že prej posumila nekaj podobnega. Tudi takrat je otrok omenjal strica in otipavanje, a precej pozneje, kot naj bi se dogodek dejansko zgodil.
Tudi ginekologinji je dekletce povedalo za stričevo otipavanje in bolečine. Zdravnica ni našla znakov poškodb in spolnega nasilja ni mogla potrditi, a je opozorila, da otipavanja tudi sicer z ginekološkim pregledom ni mogoče dokazati. Psihiatrična izvedenka pa je njene izjave o zlorabi ocenila kot zelo verodostojne.
Otrok si tega ne bi izmislil
Obtoženi je po drugi strani vse očitke zavrnil. Nečakinjo da ima rad in ker v prvih letih njenega življenja sestra ni primerno skrbela zanjo, jo je rad vozil na sprehode. Prijava naj bi bila le posledica sestrinega maščevanja. Kar nekaj časa mu je namreč kuhala, on pa ji ni dajal denarja za hrano in zato sta se skregala. Rekel je še, da je bila deklica le enkrat sama z njim v sobi, in to ne v tem primeru. In še, da nikoli ni otipaval niti kake odrasle ženske in mu kaj takega tudi na pamet ne pride.
Sodišče je angažiralo izvedenko psihiatrinjo, ki je ugotovila, da obtoženi nima duševne motnje, je pa intelektualno mejno razvita osebnost. Kljub temu razume osnovna pravila vedenja in spoštuje osnovne socialne norme, je ocenila. Je spolno neizkušen, da bi bil lahko nagnjen k spolni zlorabi otrok, pa ni mogla ne potrditi ne ovreči – verjetnost naj bi bila majhna.
A je bil na koncu vendarle obsojen. Argument, da je šlo za maščevanje zaradi hrane, sodišča ni prepričal. Izkazalo se je, da v času prijave s sestro sploh nista bila sprta. In četudi bi bila, se sestra verjetno ne bi maščevala tako, da bi svojemu otroku oteževala življenje s prijavo policiji in vsemi drugimi postopki, ki so sledili, tudi ginekološkim pregledom. In navsezadnje je deklica imela strica zelo rada in ni imela razloga, da bi si kaj takega izmislila, potem pa o tem govorila še mami, sestri, sestrinemu možu in izvedenki. Po dogodku je imela težave s spanjem, nikamor več si ni upala sama, pojavile so se učne težave, strica se je bala. Kljub temu izvedenka hujših znakov posttravmatskega stresnega sindroma ni zaznala, po njeni oceni zato, ker je zloraba hitro prišla na dan in je o njej lahko spregovorila.
Kot piše v sodbi, je torej tistega večera prestopil meje zdravega sorodstvenega odnosa, zlorabil nečakinjino zaupanje in svoj položaj ter jo zlorabil, pri čemer se je dobro zavedal, kaj počne. So pa pri odmeri kazni vendarle upoštevali tako imenovana omilitvena določila in mu izrekli nižjo od zakonskega minimuma (zagrožena je zaporna kazen od tri do deset let). Upoštevali so to, da deklica ni bila hudo travmatizirana, in obtoženčeve intelektualne sposobnosti, prejšnjo nekaznovanost, časovno odmaknjenost od dogodka ter dejstvo, da se je mama s hčerko medtem odselila. Tudi po dogodku storilec ni zagrešil nobenega novega kaznivega dejanja in ima relativno urejeno življenje.
