Imamo pa mi, kmetje, svojo prisilno organizacijo, kmetijsko-gozdarsko zbornico, ki bi ji moral biti cilj višja samooskrba s kmetijskimi proizvodi, pa vidimo, kam vsa zadeva pelje. Simptomatične so bile že lanske volitve v organe KGZS. Na koncu je zmagal človek brez programa, brez vizije, pač pa z natančno izdelano strategijo, kako se polastiti te dobro plačane funkcije. In mu je uspelo, ne glede na to, da je bila volilna udeležba katastrofalno nizka, saj je prišlo na volišče le borih šest odstotkov volilcev. Torej, volili so le funkcionarji v različnih telesih zbornice, saj je teh tam okrog 5 odstotkov vsega članstva in so tako izvolili sami sebe, mnenje preostalih 94 odstotkov članstva pa jih ne zanima. Zadovoljni so s tem, da poberejo kakšno dnevnico in kilometrino, pa vsakoletno plačano ekskurzijo, ne briga pa jih dosti za slovensko samooskrbo, kaj šele da bi se lotili goljufij in preprodajalcev, ki v takšni anarhiji mastno služijo na račun kmeta.

Vso svojo bedo kažejo s tem, da se še kar naprej kandidirajo, pa čeprav ni nikakršnega učinka njihovega dela. Pomanjkanje samokritike in odgovornosti nas je pripeljalo v stanje, kakršno je v našem kmetijstvu danes. Tudi sam sem bil v enem od prejšnjih mandatov funkcionar tega sistema, tako da sorazmerno dobro poznam njihovo delovanje. V svojih izvajanjih sem bil vedno kritičen do porajajočih anomalij, vendar sem bil pri tem večinoma osamljen, zato sem to delo prepustil drugim, vendar jih nekako ni slišati.

Skratka, sistem je izredno drag in skrajno neučinkovit.

Pred kratkim je izšlo tudi prenovljeno trobilo KGZS – Zelena dežela. V njem sem zasledil članek, v katerem nas obveščajo, da so vzpostavili že približno pol delovnih teles. Si lahko predstavljate, da so v enem letu vzpostavili šele polovico delovnih teles? Če bi bila kakšna zagnanost ali vizija, morajo biti delovna telesa vzpostavljena v enem mesecu in takoj začnejo delo, ne pa tako, kot je zdaj, pol v enem letu. Četrt mandata je šlo v nič. Iz tega se lepo razgali zagnanost do reševanja kmečke problematike.

Zakaj omenjam časopis Zelena dežela kot trobilo? Zato, ker to tudi je. Vsi prispevki so namenjeni poveličevanju dela zbornice, niti slučajno pa se tam ne znajde kakšna še kako upravičena kritika sistema. Tudi sam sem že poizkušal z objavo, seveda neuspešno, saj sem bil v tekstih zmeraj konstruktivno kritičen, česar pa tam ne marajo. Pokažejo se kot dobri šolarji nekdanjega režima, ki je svoj vpliv prav tako gradil prek trobil. Dober sem le za plačilo prisilne članarine, svoje prispevke in razmišljanja pa naj si zataknem za klobuk.

Podobna situacija pa je tudi pri Kmečkem glasu, ki se pod okriljem zadružne zveze tudi počasi preoblikuje v trobilo. Fotografija Petra Vriska bo kmalu na vsaki strani in ni vrag, da ne bo napisal tudi kakšnega uvodnika. Ampak o KGZS pa niti besedice.

Nevarno hitro se približujemo stanju, na kakršno nas opozarja zgornji naslov.

Lojze Podobnik, kmet Ivančna Gorica