Po Mirnem zalivu bi lahko sklepali, da vas navdihujejo predvsem začetki filma in filmske komedije, saj inšpektorja močno spominjata na Stana in Ollia.

Tako je. V Mirnem zalivu sta lika obeh policijskih inšpektorjev osnovana na burlesknih likih, ki izhajajo iz karikirane resničnosti, resničnosti skečev – eden je debel, drugi suh, padata po tleh, spet vstajata… Z njima dobimo vpogled v mehaniko komedije same, v to, kako vse skupaj deluje. V tem je pomembna razlika med dramo in komedijo: v drami je odnos do resničnosti drugačen, bolj neprediren, ker mora zajeti nešteto odtenkov človeškega obstoja.

V komedijo sem se sicer podal že z Malim Quinquinom, a sem se, ker je bil narejen za televizijo, v smislu podob in kadrov počutil nekoliko omejenega. Tudi ljubezenska zgodba v Malem Quinquinu je precej plitva, kar naprej slišimo samo »oh, ljubezen moja, ljubezen moja« – in to je to. Tukaj pa sem delal z veliko raznovrstnejšim in globljim naborom čustev, zato sem izkoristil možnosti filma, ki lahko v resničnost likov prodre globlje.

Se vam zdijo telesna komika in konvencije komedije slapstick nasploh primerno orodje za družbeno kritiko?

Da, tako so na primer delovali tudi prvi filmi Maxa Linderja. Njegove komedije pretiravajo v prikazovanju lastnosti tistih, ki jih smešijo. To deluje pri kritiki buržoazije, vendar tudi pri posmehovanju neizobraženim, revnim množicam ljudi, policiji, komur koli pač. Ravno to je funkcija te vrste komike: deluje kot karikatura, ki jo je mogoče uporabiti za prikazovanje bistva človeškega stanja, a tako, da vse prikaže v skrajnostih.

Čeprav sem torej v Mirnem zalivu smešil buržoazijo in njen snobizem, nasploh ne verjamem v družbene razrede. Kot filozof po izobrazbi jih vidim kot marksističen koncept, v katerega je prijetno verjeti, če imate določeno politično prepričanje. Mene bolj zanima človeška narava ali človeško stanje, ki je skupno vsem ljudem. Vsi seveda nismo buržuji, si pa najbrž vsaj na neki ravni vsi želimo to biti. Vsi bi radi živeli v razkošni vili, ki pripada Van Peteghemovim. Hkrati smo vsi ljudožerci, ker imamo vsi v sebi tudi potencial za nespametnost, surovost in žilavost. Elementi v mojih filmih, ki bi si jih sprva morda lahko razlagali kot družbenokritične, hitro postanejo vse preveč ekstravagantni in nori, tako da jih je težko jemati resno.

Pa sploh obstaja kaj takega, kar je vsem ljudem skupno? Zdi se mi na primer, da bodo gledalci Mirnega zaliva iz vzhodne in zahodne Evrope – na primer glede na njegove like in zgodovinsko obdobje, v katerem se dogaja – film gledali na različne načine.

Iščem prav to skupno, vendar se tega ne da posneti. Zato moram izbirati določene lokacije, določena mesta, določeno resničnost in potem skoznje, skozi nekaj navideznega, poiskati tisto, kar je veliko globlje, veliko bolj univerzalno. Da bi lahko dosegel splošnost, moraš najprej govoriti o posameznem. Ko gledate filme Kendžija Mizogučija, se vas dotaknejo, ker prva plast pripoveduje o nečem resničnem, lokalnem, nato pa skozi to dosežete nekaj globljega in širšega. Pripoved je lahko protislovno toliko bolj univerzalna, kolikor bolj se nanaša na nekaj specifičnega.