In tako je lepo prebrati statistično podkrepljeno problematiko sedanje znanstvene srenje, v kateri se predvsem zavoljo specifičnega načina financiranja pojavlja vedno več ponarejenih, sposojenih ali neustrezno izvedenih raziskav. Oziroma se pojavljajo tendence, da zaradi politične neprimernosti rezultatov raziskav le-te spremenijo in priredijo političnim ciljem; oziroma da včasih znanstveniki  za osnovo svojih »znanstvenih« raziskav in prognoz uporabijo povsem neustrezne korelacije, ki sploh niso podkrepljene z dejanskimi razmerji.

Hvalospeva je bilo zdaj zagotovo dovolj. Malo bolj pozornemu bralcu namreč nikakor ni moglo uiti zelo nenavadno dejstvo, da v vsej tej zgodbi gospod magister Alkalaj ni omenil nobenih interesov in vplivov na znanost s strani velikih proizvajalskih kartelov, kot recimo naftne družine, izdelovalcev fitofarmacevtskih pripravkov, sladkih pijač, GSO, zdravil, tobačnih izdelkov, alkoholnih pijač in podobnih množičnih dobrin. Kot tudi ni bilo nobenega govora o interesih multinacionalnih orjakov, ki bogatijo ta naš svet z ogromnimi količinami vprašljivega blaga, o katerem nimamo vsi ravno enako navdušenega mnenja – in to ne povsem brez podlage. O njihovih produktih in poslovni praksi ne dvomimo samo zato, ker smo bili zavedeni od grdo zelenih kvaziznanstvenih manipulatorjev in ker nas s svojimi pogledi še niso razsvetlili zaupanja vredni znanstveniki, kot je gospod Alkalaj. To bi bilo dejansko razveseljujoče, a žal ima zadeva širši obseg.

Torej, kljub štirim nadaljevanjem niti besedice o velikih raziskovalnih prevarah, v okviru katerih so tobačna industrija, megaizdelovalci sladkih pijač, proizvajalci »zdravil« za boljšo odpornost rastlin, kot tudi alkoholni lobiji in podobna interesna združenja, že v preteklosti – in še vedno – naročali in plačevali »raziskave«, ki so pripomogle k boljši podobi zdravju in/ali okolju definitivno škodljivih produktov ali praks.

Enako ne izvemo nič o zelo nenavadni zakonodajni praksi v zvezi s pojavi, ko GSO-velikani v nova semena vključijo patentirane gene, potem pa zaradi lastninske zakonodaje lahko samo oni izvajajo teste in raziskave, ki so namenjeni za pridobitev odobritve za uporabo teh semen. Kar je tudi brez tega jasno vsakemu, ki je seznanjen s poslovnimi strategijami orjakov,  kjer sta pač ključna zgolj zaslužek in obogatena povrnitev investicije v razvoj, niso pa pomembne posledice za končne potrošnike.

Ali niso torej ravno proizvajalci »vprašljivega« blaga tisti, ki so najbolj motivirani za vplivanje na znanstvena raziskovanja, ki se tičejo njihovih izdelkov oziroma – posredno – profitov, ki izhajajo iz njih. Farmacevtska, fitofarmacevtska in GSO-panoge so še posebej zainteresirane za odstranjevanje vseh neugodnih rezultatov raziskav, ki se tičejo njihovih izdelkov, oziroma rade financirajo raziskave, ki pokažejo uporabnost in neproblematičnost njihovih izdelkov. In dobro nagradijo znanstvenike, ki pokažejo kooperativno razumevanje ter »odprtost za napredek«.

Pri avtorjevi splošni razgledanosti je ta izpustitev področja, v katerem kapital vpliva ne samo na posamične raziskave, ampak tudi na samo raziskovalno zakonodajo,  milo rečeno nenavadna. In nekako ne vzbudi zaupanja. Če nekdo na veliko govori o kriminalu, pri tem pa se posveča izključno žeparjem in ulični prostituciji, raznih kartelov, mednarodnih kriminalnih združb, koruptivnega delovanja in škodljivih praks, ki izhajajo iz tega, ter podobnih – mnogo bolj usodnih – tem pa niti ne omeni, se lahko resno vprašamo: zakaj?

Ali tudi: kdo ima od tega korist?  Kajti če je nekaj javno objavljeno kot vseobsegajoče poročilo (in mislim, da ta štiri nadaljevanja ta vtis poskušajo pričarati), manjka pa mu zelo ključen – in zagotovo najbolj problematičen – del, potem smo že na področjih, kjer se res lahko vprašamo, kot kakšen kriminalist: komu takšen »spodrsljaj« koristi?

Ta »spodrsljaj« skorajda ne bi smel biti naključen. Pri razgledanosti in inteligenci, ki ju vedno znova izkaže gospod Alkalaj, bi človek nekako moral pomisliti, da izpustitev orjaškega vpliva in pritiska kapitalskih in kartelnih igralcev na raziskovanja in zakonodaje, kot tudi mnogoštevilne raziskave, ki jih naročajo izključno za pokrivanje njim na kožo pisane zakonodaje in pa za PR-namene zavajanja javnosti,  enostavno ne more biti naključna. To, da gospod Alkalaj vse to izpusti, človeka nekako prisili v pomislek, da je avtor to naredil z nekim namenom. V smislu znamenite race. Če je videti kot raca, hodi kot raca in gaga kot raca, potem je verjetno raca. In če človek malo pozna ta področja ter ve, da so na spletu celi seznami organizacij in posameznikov, ki delujejo kot »prikriti« ali »odkriti« lobisti v raznih industrijskih območjih – in še posebej mnogo jih deluje pod finančnim okriljem velikih fitofarmacevtskih in GSO-gigantov – ki so seveda še posebej izpostavljena panoga, ki potrebuje močno dodatno krpanje javne podobe, ga lahko nehote popade misel, da bi tu lahko šlo za zavajanje.

Znanost mora biti nepristranska, da je verodostojna, in gospod Alkalaj z vztrajnim ignoriranjem znanstveno dokazano resno problematičnih vidikov vmešavanja kapitala v raziskovalno sfero, enako kot tudi že večkrat poprej, z enostranskim zagovarjanjem GSO in vztrajnim napadanjem nasprotnikov GSO, kot tudi generalnim razvrednotenjem raziskav, ki prinašajo GSO »nenaklonjene« rezultate, izkazuje nekaj, kar bi se morda lahko imenovalo manipulativno vplivanje na javnost z enostranskim prikazovanjem situacije in izpuščanjem vsega, kar ne podpira tega, kar poskuša promovirati. In kar načeloma ni verodostojen znanstveni pristop, temveč nekaj, kar je po svojih učinkih bližje propagandi in lobiranju kot pa uravnoteženemu razsojanju.

O GSO recimo govori, kot da so zgolj neka čista znanstvena kategorija, ne pa gospodarska, tržna in pravna realiteta – ter seveda sredstvo za doseganje velikih profitov. Ne omenja agresivnih tržnih in pravnih strategij proizvajalcev GSO, temveč se posveča »napredku« in tako žlahtnim prispodobam, kot je tista o kamenodobnem človeku, ki je zaradi tega, ker je bil prisiljen živeti brez GSO in je lahko jedel samo »zdravo hrano«, umiral star povprečno 30 let.  Pri čemer pa izjemno mnogo študij kaže, da GSO nikakor še ni preverjena in zrela tehnologija v praktični aplikaciji, kar trdi lobi zagovornikov GSO. In tudi gospod Alkalaj, katerega pozicije so mnogokrat nenavadno blizu lobističnim pozicijam.

Za nasprotovanje GSO po svetu ni krivo zeleno gibanje, temveč brutalne in neodgovorne politike velikih proizvajalcev GSO, ki so sprožile takšne negativne odzive s svojo brezobzirno poslovno politiko, mnogimi primeri zavajanja javnosti in lažnim predstavljanjem rezultatov.Večina proizvajalcev GSO v želji po maksimiranju profita izvaja pritiske za čim večjo sprostitev trga in čim bolj ugodno pravno okolje. Kot finančno izjemno močni akterji si lahko privoščijo široko mrežo lobističnih zagovornikov, ki se jim ustrezno oddolžijo. Njihovi pomočniki so prisotni v vseh sferah, seveda tudi v znanstveni. Včasih ti koncerni prikazujejo sebe kot etične, a ogromno primerov povsem obratnih praks kaže, da je to zgolj fasada. Oni so odgovorni svojim delničarjem in profitu in tu je začetek in konec njihove etike.  Preostalo pa so PR-direktive strateškega vzdrževanja javne podobe.

Kdor želi pridobiti malo več objektivnosti o problematičnih vidikih GSO, si lahko na spletu prebere prosto dostopno knjigo, ki jo je leta 2015 izdala skupina znanstvenikov, ki so delali raziskave za brazilsko vlado. Ta knjiga, Transgenic Crops – hazards and uncertainties: More than 750 studies disregarded by the GMOs regulatory bodies, povzema 750 prezrtih raziskav glede GSO. V njej so lepo zajeta vsa področja, na katerih se kaže problematika GSO, in to s citati ter navedbami virov, ki so prav tako dostopni na internetu.  V knjigi je tudi navedeno, kdo največkrat manipulira in ignorira rezultate raziskav, ki se izkažejo kot neugodne za proizvajalce GSO.

Namesto objektivnega pristopa, kakršnega bi si bralci Objektiva zaslužili, smo torej dobili sumljivo okrnjeno podobo problematike neverodostojnosti v znanstveni sferi, ki je bila zabeljena še z malo omalovaževanja nasprotnikov GSO, saj je gospod Alkalaj za primer takšnega neverodostojnega znanstvenega kriminalca izbral človeka, ki je izvedel »vprašljiv(?)« eksperiment s podganami in gensko spremenjeno koruzo. Avtor nam nazorno predstavi tega zavrženega znanstvenika in na podlagi njegove predstavitve si lahko samo mislimo, kakšni zavajalski lopovi in hlapci politike so ravno med tistimi, ki odkrivajo problematičnost GSO.

Ne vem, ali bi to potezo lahko imenoval drugače kot indirektni poskus poneumljanja in manipuliranja s prepričanji, kajti dejstvo je, da študija ne glede na svojo veljavnost ne more biti ustrezna ilustracija. Proizvajalec te koruze je namreč izvedel linč in propagandno vojno proti profesorju Seraliniju ter razglašal, da je njegovo delo psevdoznanost tudi v drugih primerih, ko je ugotovil, da gensko spremenjene koruze povzročajo tudi okvare na jetrih in ledvicah ter degradacijo preostalih organov.

Na tej povezavi si lahko ogledate intervju z gospodom Seralinijem in mislim, da vam ne bo težko ugotoviti, na kateri strani so resnično vprašljive prakse.

Da gre pri teh GSO-raziskavah, kot tudi pri podobnih raziskavah toksičnosti najbolj razširjenega herbicida na svetu, ki je izdelek istega proizvajalca, za »psevdoznanost«, trdijo predvsem proizvajalec in njegovi lobisti ter propagandisti, pa tudi tisti, ki verjamejo v absolutno nujnost visokotehnološko, industrijsko pridelane hrane.

Avtor nam večkrat osvetli, kako se morajo znanstveniki  vse bolj udinjati politiki, nikjer pa ne omeni, da se lahko udinjajo tudi multinacionalkam. Res čudno ali morda kar žalostno.

Kajti le komu gre res v nos te vrste »politika«, ki noče na stežaj odpreti vrat in dopustiti agresivne preplavitve s hiperprofitno ter s patenti povsem zaščiteno monopolistično tehnologijo, kot so GSO? Le komu, če ne predvsem orjaškim GSO-velikanom in podobnim podjetjem, je takšna politika nadležen trn v peti? No, in pa – vsaj videti je tako – tudi našemu avtorju, gospodu Alkalaju.

Tudi v primeru, če pri izdelku gospoda Alkalaja ne gre za plačano, v znanstvena oblačila preoblečeno lobistično storitev, in je razlog za to avtorjevo pristransko in selektivno predstavitev samo njegovo iskreno navdušenje nad novo tehnologijo in njenimi možnostmi – je njegova serija člankov morda vseeno malo podobna nadvse lepemu GSO-jabolku iz Sneguljčice. Po videzu že kar preveč dovršeno, vendar malo vprašljivo glede svoje dejanske »zdravilnosti«.

Seveda velja tu predpostaviti, da gospod Alkalaj ni »prodana duša« in da sta zgolj njegova velika znanstvena vnema ter navdušenje nad potenciali novih tehnologij to, kar njegove poglede in pristope tako nevarno približa pogledom tistih akterjev, ki so v navezi z GSO-multinacionalkami in ki skrbijo za promocijo njihove dobre javne podobe ter seveda za blatenje nasprotnikov. Pogledom lobistov, ki jih ne zanimajo morebitne škodljive posledice za številne uporabnike vprašljivih produktov, temveč nekaj čisto drugega: čim večja nagrada za njihove usluge.

Zanimivo pa je tudi to, da se entuziazem gospoda Alkalaja nanaša tudi na toplogredno segrevanje ozračja. Tam je seveda gospod Alkalaj tisti, ki kategorično zanika povezavo med izpusti CO

2

in segrevanjem ozračja oziroma nakaže, da je normalna temperatura ozračja naše Zemlje višja kot zdaj ter da se danes samo približujemo običajnim razmeram, po tem, ko smo preživeli krajše hladnejše obdobje. Tudi tu se namreč njegov entuziazem pokriva s še eno agresivno in enostransko PR-mitologijo druge hipermočne družine – naftnih multinacionalk, ki o toplogrednem segrevanju ozračja nočejo niti slišati. In spet ga doleti ta nesreča, da so njegove pozicije tako zelo podobne ravno promocijskim izdelkom popravljalcev javne podobe naftne branže.Tudi tu vidimo podoben pristop kot pri GSO. Avtor razkrinka neko študijo, ki je dejansko problematična (pri tisti s koruzo je treba resno podvomiti o njeni resnični nerelevantnosti, potem ko človek prisluhne še drugim virom) in ki postavi vse znanstvene zagovornike segrevanja ozračja v slabo luč ter jih prikaže kot neresne znanstvenike. Vendar – od vseh raziskav, ki potrjujejo učinke tople grede in globalnega segrevanja, je gospod Alkalaj izbral eno, ki je res že kar trivialno nestrokovna. Preostalih pa niti ni resno omenil. Česa malo bolj celovitega od njega tudi tukaj nismo bili deležni. Recimo vsaj določene neekskluzivnosti pozicije avtorja. Na primer, da smo mogoče v obdobju, ko bi se ozračje tako ali tako segrevalo, da pa je povsem mogoče, da se ozračje zaradi povišane vsebnosti CO2 vseeno res tudi malo bolj segreva, vendar da to pač ni edini dejavnik. A če malo bolj razmislimo, ugotovimo, da morajo tisti, ki v sklopu lobiranja za nerestriktivno trošenje fosilnih virov zanikajo vpliv izpustov CO2 na poviševanje temperature ozračja, ostajati na zelo strogi poziciji, kajti drugače se pokaže, da je situacija še bolj dramatična. Če se ozračje že tako ali tako segreva in orjaški izpusti CO2 še dodatno pripomorejo k temu segrevanju, potem je to dejansko najbolj neugoden model situacije, ki preti z morebitno novo ledeno dobo zaradi nadpovprečno obsežnega taljenja ledu. In ravno ta varianta bi pomenilo najhujšo obremenitev javne podobe za naftne družbe in druge soudeležence pri množičnih produkcijah CO2, kot tudi verjetne zakonske iniciative za hitro dodatno zmanjševanje izpustov CO2. Zato je pozicija naftnega lobija vedno zelo jasna: gre samo za naravno segrevanje ozračja, CO2 izpusti sploh ne, nikakor ne in v nobenem primeru nimajo nobenega vpliva na ta proces. Gre tako rekoč za zaroto – neka čudna, pokvarjena politika, ki sovraži naftne multinacionalke, promovira teorijo o toplogrednem segrevanju ozračja in se zavzema za uvajanje in razvijanje obnovljivih virov energije.

Človeku na koncu ostane malo nenavaden občutek in vprašanje, kako to, da tako inteligenten in razgledan znanstvenik, kot je gospod Mišo Alkalaj, proizvede tako pomanjkljiv izdelek, v katerem izpusti korporativni vpliv na znanstvene raziskave in njihovo interpretiranje, in da zraven še – vedno znova – navijaško pristransko vztraja pri enostranskem zagovarjanju svojih opcij, ki so praktično vedno usklajene z interesi velikega kapitala. Odgovor na to vprašanje pozna predvsem gospod Alkalaj. Ali ga bo zaupal tudi nam?

 ALEKSANDER J. LEVOVNIK, dipl. ing., Kranj