Nasilnost v osnovnošolskih klopeh: Besneči otroci, zbegani starši, nemočni učitelji

Kaj se dogaja?

Nekoč so starši in učitelji glede vzgoje govorili isti jezik, danes se v množici vzgojnih konceptov, ob vse večjih pričakovanjih do otrok, vse večjih razlikah med njimi in hkrati vse manjši količini časa zanje v preobremenjenih družinah, oboji težko znajdejo. Vse več otrok, ki ne dobi tistega, kar najbolj potrebujejo – odraščanja v funkcionalni družini – zato trpi in vpije na pomoč. A kdo naj jih v družbi, kjer prosperirajo sovraštvo do drugačnih, narcisizem in gonja za dobrinami, sploh sliši?

Za pedopsihiatrinjo na mariborski pediatrični kliniki in predsednico slovenskega združenja za otroško in mladostniško psihiatrijo dr. Hojko Gregorič Kumperščak ni dvoma, da dobiva pojav frustriranih, težko obvladljivih otrok skrb vzbujajoče razsežnosti. »Agresivnih otrok z razdiralnim vedenjem je iz leta v leto več. Med njimi je vedno več tudi prvošolcev, ki se ne zmorejo prilagoditi šolskim normam in zahtevam. Zdaj se ponekod že skoraj v vsakem razredu najde kakšen 'neobvladljiv' otrok, ki se vede nasilno in kriči, včasih sta bila eden ali dva na celi šoli. Šole vse večkrat pokličejo na pomoč policijo in otroke nato z rešilcem pripeljejo na našo kliniko, pričakujoč, da jim bomo mi pomagali. Ampak to ne gre! To niso otroci z zdravstvenimi indikacijami za zdravljenje. S svojim vedenjem le izražajo frustracije, ki jih ne znajo konstruktivno obvladati, in kličejo na pomoč. Šola je tista, ki jim mora prva pomagati, toliko bolj, če prihajajo iz nefunkcionalne družine.«

Hudo je zlasti septembra, ko se začne šola. Skoraj ne mine dan, pripoveduje dr. Gregorič-Kumperščakova, da jim ne bi iz okoliških šol pripeljali kakšnega dečka; ko gre za nasilne izpade, gre skoraj vedno za dečke. Ko tak otrok pride na kliniko, se je običajno že pomiril. Je le neskončno prestrašen in v hudi stiski. V urgentni ambulanti ga pogledajo, tu in tam svetujejo tudi pomoč strokovnjaka, pedopsihiatra ali kliničnega psihologa. Nato ga pošljejo domov. »Dobili smo tudi že pobudo, da bi šolam napisali nekakšno bianco napotnico, s katero bi lahko neobvladljive otroke lažje pošiljali k nam na kliniko. Ampak pedopsihiatrija ni hitri servis za popravilo nesocializiranih otrok, ki jim ne družina ne šola ne znata zagotoviti tistega, kar najbolj potrebujejo: spretnosti za soočanje s frustracijami, ki jih prinaša življenje.«

Tudi Marko Juhant, specialni pedagog in specialist za vedenjske motnje, ki šolam svetuje tudi v konkretnih primerih, je zaskrbljen. »V letošnjem šolskem letu me je kot zunanjega strokovnjaka v prvih dveh mesecih šest šol prosilo za konkretne nasvete pri delu v razredih z nasilnimi učenci. Nedavno so na neki šoli k svetovalni delavki pripeljali učenca, ki je grozil, da bo zadavil sošolca. Zato, ker mu je ta rekel, da ne zna risati.«

Agresivno odzivanje na frustriranost, ki jo lahko povzročajo tudi relativno manj pomembne težave, pa je le ena od težav. Strokovnjaki opažajo, da se v zadnjih desetih letih znižuje starostna meja, ko se pokažejo motnje v duševnem zdravju. Otroci vse bolj zgodaj kažejo simptome depresivnosti in anksioznosti. V vse večjem številu se zatekajo v osamo in različne oblike samopoškodovalnega vedenja. Trpijo zaradi motenj hranjenja, kot sta anoreksija in bulimija; te motnje so značilne za deklice, ki svoje težave izražajo manj neposredno, zato jih učitelji in starši lažje spregledajo. Včasih je bila meja petnajst let, zdaj se težave pokažejo že pri trinajstih, dvanajstih ali celo enajstih letih.

Čeprav je v javnosti pogosto mogoče slišati, da bi marsikaj lahko rešili, če bi izobrazili in zaposlili več kliničnih psihologov in pedopsihiatrov – zdaj jih močno primanjkuje, na pregled, če ni skrajno nujen, je treba čakati tudi po šest mesecev in več – dr. Gregorič-Kumperščakova zmajuje z glavo: »Otrok, ki ima doma težave, bo te veliko lažje zaupal osebi, s katero je vsak dan v stiku in s katero je vzpostavil odnos zaupanja, kot nekemu strokovnjaku, ki ga prvič vidi. Vprašajmo se tudi, kakšno sporočilo pošlje šola otroku, ki ga z rešilcem in policijo pošlje na kliniko. Pove mu, da je z njim nekaj tako zelo narobe, da mu ne znajo ali nočejo pomagati. Kako naj jih tak otrok še spoštuje?!«

Pedopsihiatrinja sicer ob tem poudarja, da težave učiteljev, ki se znajdejo v nerešljivi situaciji – dva »neobvladljiva« otroka lahko učitelju popolnoma podreta pouk – popolnoma razume, a vseeno »ni druge, kot da se problema loti šola«. Na srečo, dodaja, imajo slovenske šole na voljo svetovalne službe, ki so pomagale urediti že marsikaj. V Sloveniji je na primer absentizem učencev skoraj izkoreninjen in je najnižji v Evropi.

Marko Juhant pojasnjuje, da se šole na zunanje strokovnjake obrnejo šele, ko so vse druge možnosti izčrpane. Načeloma zadeve potekajo takole: »Učitelj najprej išče rešitve znotraj razreda, otroku daje različne možnosti pozitivne potrditve, išče močna področja in se osredotoča na to, kar je pri učencu dobro. Posluša ga, otrok ima priložnost povedati vse, kar ga teži. Če kljub temu ni premikov na bolje, se obrne na svetovalno službo, ki otroka obravnava individualno. Svetovalni delavci pridejo tudi v razred, hospitirajo in iščejo rešitve. Če pri tem sodelujejo tudi starši, se po nekem času pokažejo premiki na bolje. Kadar pa starši vso krivdo zvračajo na šolo in v odnosu do otroka ničesar ne spremenijo, šolski trud pogosto le šibko obrodi.«

Šola in vrtec ne moreta nadomestiti staršev

O vzrokih za porast števila otrok, ki so celo v najbolj »normalnih« situacijah v šolah pod neobvladljivim stresom, ki ne zmorejo običajnih interakcij z vrstniki, ampak jih že drobna žaljivka požene »v luft«, dr. Gregorič-Kumperščakova govori zelo previdno. Ker gre za kompleksen preplet vzrokov in posledic. Tako imenovane invalidne otroke navsezadnje zaznavajo v vseh razvitih zahodnih državah. To so otroci, ki ne zmorejo niti normalnih šolskih in drugih obremenitev. In vsi se ne odzovejo nasilno. Nekaterim je na primer pretežko zjutraj vstati, oditi v šolo in narediti, kar se od njih zahteva, zato enostavno nehajo hoditi v šolo. Tudi v Sloveniji je vse več otrok, ki osnovno šolo končajo z izpiti.

Eden pomembnejših dejavnikov, ki pripomorejo k opisanim trendom, so zagotovo spremembe v vzgoji oziroma v primarni socializaciji otrok, ki pa so močno povezane s spremembami v družbi nasploh. »Vzrok ni samo eden, vzroki se seštevajo,« opozarjajo vsi naši sogovorniki. V zadnjih desetletjih se je zelo spremenila tudi družina. Vse več je ločenih staršev, nezaposlenih staršev, ki se ubadajo s preživetvenimi vprašanji, in onih drugih, ki so zaposleni po cele dneve. Obojim zmanjkuje časa in energije za ukvarjanje z otroki. Nekoč je večina staršev hodila domov iz službe ob treh ali štirih. Danes se mnogi vračajo pozno popoldne ali zvečer. »Kako naj se potem še kakovostno ukvarjajo z otroki?! Kako naj jim postavljajo meje, če sploh niso z njimi?! Šola in vrtec lahko veliko storita, toda staršev ne moreta nadomestiti. Tudi kupi dragih igrač nimajo te moči. Otrok potrebuje starše kot zgled pri soočanju s frustracijami. Ko vidi katerega od staršev, kako se jezen ali žalosten konstruktivno sooča s težavami, se uči spoprijemanja s težavami tudi sam,« dodaja psihiatrinja.

Podobno razmišlja učiteljica glasbe na OŠ Rodica pri Domžalah in razvojna psihologinja dr. Marija Pepelnak Arnerić. »Kar naprej poudarjamo, da morajo starši otrokom postavljati meje. Težava je v tem, da je to treba početi od drugega ali tretjega leta naprej, vsak dan, neštetokrat. Kako naj meje otroku postavljajo izmučeni starši ob šestih, sedmih zvečer, ko pridejo iz službe? Za takšno vzgojno postavljanje mej sta potrebna čas in energija. In zdaj si predstavljajte učiteljico v šoli, ki mora delati z otroki, ki ne poznajo mej, ki so frustrirani ob vsaki prepovedi ali zahtevi,« šolsko realnost naslika naša sogovornica.

Učitelje najbolj frustrira, pravi, ko starši za otrokove težave krivijo šolo ali ko se morajo soočiti s težavami v otrokovi družini, na katere ne morejo vplivati. Na primer z revščino, ki je, kot je že pred leti v svoji študiji ugotovil dr. Bojan Dekleva, eden najpomembnejših dejavnikov nasilnega vedenja.

»Včasih mi otroci rečejo: učiteljica, a vi nimate denarja, da bi si kupili različne majice? Zakaj imate deset enakih? Odgovorim jim, da imam 14 enakih majic, da jih kupujem v Kiku, ker so poceni, in da to počnem zavestno – ker mi blagovne znamke nič ne pomenijo in ker se tako solidariziram s tistimi, ki si dragih oblek ne morejo privoščiti. Tako jim poskušam vcepiti vrednoto, da ni pomembno, kaj imaš na sebi, ampak kaj imaš v sebi. To je tudi glavni razlog za to, da svojim učencem v šoli prepovedujem uporabljati mobitele. Ker imajo eni telefone za 800, drugi pa za 40 evrov. Ne morete si predstavljati, kako razdiralno na otroke učinkujejo socialne razlike. Revni otroci se zelo hitro počutijo manjvredne.«

Nekoliko drugače pa gleda dr. Pepelnak-Arnerićeva na prepričanje strokovnjakov, da so otroci s težavami v prvi vrsti odgovornost šole. »Večina mojih kolegov se zaveda, da nasilni, problematični otroci na tak način prosijo za pomoč. In večina jim poskuša pomagati, s sredstvi, ki jih imajo na voljo. Tu pa naletijo na težave. Obrnejo se na svetovalno službo. A na 600 otrok pride 1,3 svetovalnega delavca. Pa na center za socialno delo, ki se odzove ali pa tudi ne. Najprej pa seveda na starše. A ko kakšni mami napišem 'ta deseto' pismo in jo prosim za pomoč, zaradi nasilnosti ali drugih težav, pogosto ugotovim, da me ima 'poln kufer' in da je prepričana, da ga moramo mi 'zrihtati'. Ko predlagamo zunanjega strokovnjaka, kliničnega psihologa ali pedopsihiatra, pa se izkaže, da ta naslednji mesec dni nima nobene luknje. Težava je tudi v tem, da otroci, zlasti starejši, težko spregovorijo o svojih težavah. Sram jih je. Revščine, nasilnih staršev, alkoholizma v družini. Pri teh pogovorih je zato treba biti skrajno občutljiv.«

A ko končno sedijo pri njej v kabinetu, se učenci, prej na videz trdi in grdogledi, pogosto zjočejo kot mali otroci, pove učiteljica z 32-letnimi pedagoškimi izkušnjami. »Zelo pogosto se izkaže, da je doma kaj narobe. Zlasti me prizadene, ko mi otroci povedo, da staršev sploh ne zanima, kaj se z njimi dogaja. Kar pošljite jim opomin, priporočeno po pošti, mogoče pa se bodo zbudili, slišim. Težko mi je tudi, ko mi – sicer redko – povedo, da jih starši fizično kaznujejo zaradi slabe ocene. Po pravilih moram to prijaviti, a kaj sem s tem naredila otroku? Kasneje to pogosto zanikajo. Trdijo, da so padli s kolesom in podobno. Kaj naj? Dokazov nimam, verjeti jim moram.«

Naša sogovornica tudi ugotavlja, da strokovnjaki včasih nekritično verjamejo staršem. Ker nimajo časa za temeljit pogovor. »Pred leti je neka moja učenka grozila s samomorom. Mama je otroški psihiatrinji pripovedovala o depresiji v družini kot morebitnem ozadju hčerkinih težav. Ni ji pa povedala, da hčerka preživlja vikende zunaj doma, brez nadzora. Pri štirinajstih! Psihiatrinjo mi je na koncu uspelo prepričati, da so dekličini problemi bolj zapleteni, kot je mogoče videti. A bojim se, da me je resno vzela zaradi mojega raziskovanja nasilnega vedenje v doktoratu iz razvojne psihologije in da mnenja osnovnošolskih učiteljev zunanji strokovnjaki težko upoštevajo.«

Ko strokovnjaki govorijo o vzrokih za naraščanje števila »invalidnih« otrok, pogosto opažajo še en fenomen sodobnosti: vse več, zlasti mladih staršev, se zelo trudi, da bi svoje otroke zavarovali pred vsemi frustracijami. Želijo si, da bi bilo njihovo otroštvo srečno, prijazno, udobno, da bi potekalo brez konfliktov in negativnih vplivov okolja. A posledice »vatirane« vzgoje so uničujoče. Tako se otroci ne morejo naučiti obvladovati svojih frustracij. »Treba jim je dovoliti, da padejo s kolesa, si potolčejo kolena, da se soočijo tudi z neuspehi. Enka v šoli je s tega vidika lahko prav dobrodejna,« je prepričana dr. Gregorič-Kumperščakova. »Prav hudo mi je,« dodaja, »ko srečujem mlade mamice in očete z vozički, ki so z vseh strani zavarovani z odejicami in plenicami. Tak otrok bo frustriran že, ko bo videl psa ali konja…« Vsi naši sogovorniki tudi poudarjajo, kako pomembno je otrokom povedati, da so vredni spoštovanja. »A malim otrokom tega ne moremo povedati, to jim lahko pokažemo. Z dejanji, s pozornostjo, ki jim jo namenjamo,« poudarja pedopsihiatrinja.

Prepovedati vstop škodljivcem! Odvetnikom.

Šolski inšpektorji so lani zaradi nasilja, dejanskega ali domnevnega, posredovali na 60 osnovnih šolah; skupno so obravnavali 76 kršitev, ki so zadevale nasilje. Problema na ministrstvu za izobraževanje ne zanikajo. »Čeprav slovenski izobraževalni sistem premore veliko znanja na področju obravnavanja in preprečevanja nasilja, ne moremo mimo trditve, da se spreminjajo pojavne oblike nasilja, naša odzivnost in tudi učinkovitost obravnave,« priznava dr. Stanka Lunder Verlič z MIZŠ. Letos bodo zato aprila in maja v sodelovanju z Zavodom za šolstvo organizirali regijske posvete in na MIZŠ odprli tudi internetni forum o tej temi.

Po mnenju Marka Juhanta pa bi morala šolska oblast narediti mnogo več. Potrebovali bi podrobnejša navodila za postopke, ki stečejo v šolah v primerih nasilja, primeren prostor, v katerem bi takega otroka umirili, in človeka, ki bi to storil. Učitelj lahko zdaj otroka le pošlje k svetovalni službi, ki se tako spreminja v nekakšno instant servisno službo, pravi Juhant. Tako otroci kot starši bi bili manj frustrirani, če bi že v prvem razredu imeli številčne ocene; zdaj jih dobijo šele v tretjem. »Mnogim staršem se podre svet, ko ugotovijo, da njihov sin ne bo odličnjak.«

Po Juhantovem mnenju bi bilo za šolsko klimo dobro, če bi prepovedali vstop rednim in največkrat škodljivim obiskovalcem šol – odvetnikom. Šole se jih bojijo, pred njimi prehitro počepnejo. »Za dramo z odvetniki danes zadošča, da učiteljica zasuka učenca k tabli ali ga presede iz prve v zadnjo klop.« Dobrodejno bi bilo tudi, če bi na prste stopili tekmovalnim mamam in učiteljicam. »Še nikoli nisem slišal nobenega očeta, da bi hčerki na taboru rekel, pojdi se učit angleščino, da ti bo v novem šolskem letu lažje. Sem pa to slišal reči matere…«

Pravilnik o ocenjevanju bi po mnenju specialnega pedagoga moral imeti samo tri člene, naprej našteva Juhant. »V njem bi moralo pisati: starši se lahko zaradi ocene pritožijo učitelju; če se ne strinjajo z njegovo odločitvijo, učiteljskemu zboru, in nato še ravnatelju. Njegova odločitev je dokončna.« Juhant je radikalen tudi glede vzgojnih ukrepov v primerih »neobvladljivih« otrok. Šola bi morala takemu otroku enostavno prepovedati udeležbo v šoli v naravi. »Starši bi morda tako le razumeli, da je otrokovo vedenje nesprejemljivo. Ti otroci namreč pogosto ne slišijo ukaza 'ne' ali 'nehaj', tudi če je ogrožena njihova varnost.« Za starše pa bi bilo po Juhantovem mnenju »vzgojno«, če bi morali poravnati škodo, ki jo naredi otrok, namesto da rečejo: »Ah, saj bo plačala zavarovalnica.« Koristilo bi tudi prešolanje brez soglasja. »Starši šele tedaj, ko se otrok znajde v novi šoli in so z njim spet enake težave, razumejo, da ni problem v konkretni šoli, ampak v otroku in v sodobni selfie kulturi.«

Včasih morajo biti na šolah prav iznajdljivi, da starše prepričajo, da si nasilnosti njihovega otroka niso izmislili, še pove Marko Juhant. »Matere mi pogosto rečejo: moj sin ni nasilen, le včasih izbruhne. Večino otrok zato pred njimi vprašam, kaj bi storili, če bi srečali tri nevarne tipe v verigah. Bi se jim umaknili, bi zbežali, bi se ustavili… 'Odvisno, kaj bi imel v žepu,' je odgovoril neki učenec. Mama se je udrla v tla od sramu.«