Otroka so prešolali, mučna zgodba za vse vpletene je sčasoma utonila v pozabo. A zgodba ima nadaljevanje. Dečka je čez nekaj let center za socialno delo poslal v počitniško varstvo v Pionirski dom. Ne da bi vodstvu Pionirskega doma »predali« otroka. »Nekega dne je k meni prišla pedagoginja,« pripoveduje direktorica doma in specialna pedagoginja Vika Potočnik, »zaskrbljena, ker je neki deček v besu hotel v vrstnika zabrisati stol. Izkazalo se je, da gre prav za tega dečka, ki so se ga prej odkrižali v več drugih počitniških varstvih. Jezna sem bila na center za socialno delo, ker nam niso povedali, za katerega dečka gre. Zato namreč, da bi se nanj bolje pripravili. Pri ravnanju z nasilnimi otroki so namreč zelo pomembni pravilni pristopi. Kaznovanje in pridiganje se ne obneseta najbolje.« Deček je ostal v Pionirskem domu, v skupino so dali še eno pedagoginjo, z njim so delali tudi individualno. Dobro se je obneslo, z nasmehom pravi Vika Potočnik, deček se je počasi vključil.
»Čez čas se je po spletu okoliščin celo vrnil v Pionirski dom. Vključil se je v eno od naših dejavnosti, zelo je užival. Ko sva se po dolgem času srečala, me je prisrčno objel. Pri nas je doživel uspeh in to mu veliko pomeni. Po mojih izkušnjah je ena od stvari, ki najbolj pomagajo 'problematičnim' otrokom, to, da učitelji in vzgojitelji najdemo njihovo močno področje. Ko doživijo uspeh in si okrepijo samopodobo, je vse lažje.« Podobno razmišljajo vsi naši sogovorniki.
Nekdanja županja in političarka je sicer prepričana, da korenine poslabšanega psihosocialnega stanja otrok segajo globoko v patologijo družine in družbe. »Udeležba na filmskem festivalu Zum (gre za festival filmov, katerih avtorji so izključno učenci in dijaki, začenjal se je v dneh našega obiska, op. a.) bi morala biti obvezna za vse, ki se ukvarjajo z otroki. Zgodbe, v katerih mladi avtorji govorijo o bolečini pri razvezah staršev, o krivicah, ki jih doživljajo v šoli, o osamljenosti in praznih stanovanjih, o druženju z dilerji, anoreksiji in bulimiji, so tako pretresljive, da jih težko gledaš do konca. Včasih se vprašam, ali se sploh zavedamo, kaj kot posamezniki in družba delamo otrokom.«
Vika Potočnik je kritična tudi do šolske politike. Učitelje, poudarja, smo spremenili v birokrate. Zasuvamo jih z zahtevami po poročilih in statistikah. Če hoče učitelj pogledati, ali ima otrok uši, mora izpolniti formular in vprašati starše za soglasje. Ne more več kar tako poslati otroka na sprehod po hodniku ali domov; tvega, da dobi na glavo starše ali odvetnika. Vse smo jim predpisali, marsikaj, kar je bilo nekoč stvar učiteljeve strokovne presoje, celo prepovedali. Poleg tega otroka vsaka institucija obravnava v svojem okviru, nihče ga ne pogleda »v kompletu«. Premalo je tudi zaupanja in kakovostnega dialoga med starši in šolo. »Včasih otrok potrebuje samo objem in robček. A učitelj se danes boji dotakniti otroka, da mu ne bi kaj očitali. Birokratizacija uničuje šolstvo,« je prepričana Vika Potočnik.
