V raznih sekretariatih in službah je na obrambnem ministrstvu trenutno zaposlenih 742 ljudi, vsi zaposleni v plačni skupini B – generalni direktorji in generalni sekretarji – pa imajo najmanj visokošolsko izobrazbo. Štirje izmed njih so magistri znanosti, eden izmed najpomembnejših – direktor direktorata za obrambne zadeve – pa prek lastne družbe z omejeno odgovornostjo prodaja igrače. In učila.
»Proti krtom, ki so jih politični sistemi skozi leta uvozili v obrambno ministrstvo, ne moreš nič, pa če si še tako odločen,« pravi visoko pozicioniran častnik Slovenske vojske, ki ne želi biti imenovan. »Poleg tistih, ki jih je v srž obrambnega sistema prek Janeza Janše nastavila SDS, je v sistemu danes še kup tistih, ki jih kadruje SD,« pojasnjuje častnik in dodaja: »Obrambnega ministrstva ne vodi stroka, temveč to počne konglomerat politično-poslovnih dobičkarjev, ki ga ni razbil še nobeden od ministrov.«
Ker so besede našega sogovornika, ki v Slovenski vojski deluje vse od osamosvojitve, precej ostre, smo obrambno ministrico Andrejo Katič vprašali, koliko članov njene stranke (SD) je že zaposlila na ministrstvu. Katičeva odgovarja, da ministrstvo za obrambo ne vodi evidenc o strankarski pripadnosti zaposlenih. V času mandata Katičeve se je v njenem kabinetu zaposlilo pet javnih uslužbencev, a bolj kot kabinetne zaposlitve, pravi naš sogovornik, je za prihodnost sistema nevarno to, da je Katičeva na mesto generalnih direktorjev najpomembnejših teles na ministrstvu – direktorata za obrambno politiko in direktorata za obrambne zadeve – imenovala kader, ki ni dorasel svoji funkciji.
Direktorat za obrambno politiko usklajuje in usmerja mednarodno obrambno sodelovanje, obrambne in mednarodne varnostne odnose, načrtuje dolgoročno razporejanje obrambnih virov in vodi znanstvenoraziskovalno ter tehnološko dejavnost, direktorat za obrambne zadeve pa opravlja naloge, ki se nanašajo na področje civilne obrambe, kriznega upravljanja, upravno-vojaških zadev in na področje popolnjevanja obrambnih struktur. Skrbi tudi za razvoj in delovanje enotnega komunikacijskega in informacijskega sistema ministrstva.
Direktor direktorata je tudi direktor Dr. Mapeta
Direktorat za obrambno politiko vodi Aleš Mišmaš. Gospod se je kot pripravnik z univerzitetno izobrazbo (FDV) v upravnem delu obrambnega ministrstva zaposlil pred petnajstimi leti. Nekaj dni po tem, ko je septembra 2006 napredoval v višjega svetovalca za strateške analize v oddelku za analize in strateško planiranje, je na obramboslovni katedri FDV zagovarjal magistrsko nalogo z naslovom Evolucija geopolitičnih interesov ZDA od njihovega nastanka do začetka hladne vojne. Slabega pol leta kasneje je Mišmaš za dva meseca postal svetovalec za obrambno politiko, konec leta 2007 pa je v mandatu tedanjega obrambnega ministra Karla Erjavca prevzel vodenje oddelka za strateško planiranje in programiranje. Julija lani ga je ministrica povišala v generalnega direktorja direktorata za obrambno politiko, kjer je Mišmaš pometel z obema protikandidatoma: tako z upokojenim in prekaljenim kontraadmiralom Slovenske vojske Renatom Petričem kot z obramboslovcem Klemnom Grošljem. Ko je Katičeva tehtala med tremi kandidati, je po besedah naših virov z ministrstva prevladalo mnenje, da je kontinuiteta boljša od prepotrebne reformacije, zaradi česar naj bi ostra kritika sistema Petrič in Grošelj izpadla iz izbora.
A če Aleš Mišmaš kljub ujetosti v pregovorno utečeno sistemsko neproduktivnost vodstva ministrstva za obrambo vendarle premore nekaj strokovne kilometrine, je precej presenetljivo, da je Katičeva na mesto generalnega direktorja direktorata za obrambne zadeve lani novembra imenovala nekdanjega sekretarja Rdečega križa, sicer profesorja slovenščine in književnosti Srečka Zajca. Srečko Zajc se je kot podsekretar za civilno vojaško sodelovanje na obrambnem ministrstvu, v oddelku za priprave civilne obrambe, zaposlil januarja 2008. Preden je postal generalni direktor direktorata za obrambne zadeve, je v oddelku za veteranske organizacije in odhode iz službe opravljal nalogo podsekretarja za sodelovanje s civilnodružbenimi in veteranskimi organizacijami; v tej vlogi je bil leta 2009 sicer prvi slovenski civilist na Natovi mednarodni misiji v Afganistanu. Tam je pod poveljstvom italijanske vojske pionirsko svetoval na področjih sodelovanja s civilno družbo in univerzo.
Zajc pa ni le direktor direktorata za obrambne zadeve, temveč je (od februarja 1991) tudi lastnik in direktor podjetja Dr. Mapet, igre, igrače in učila, d. o. o. Podjetje z 10.850 evri osnovnega kapitala, ki zvečine posluje s slovenskimi vrtci in osnovnimi šolami, je imelo leta 2015 za 53.878 evrov čistih prihodkov iz prodaje, podobne prihodke je podjetje beležilo tudi leta 2014. Zajčeva poslovna dejavnost ministrice Katičeve očitno ni zmotila, saj nam je sporočila, da sta tako Mišmaš kot Zajc za zasedbo delovnih mest »uspešno opravila natečajni postopek in bila prek uradniškega sveta izbrana kot primerna kandidata in predlagana ministrici v izbor«.
Poglavitna naloga Mišmaša in Zajca, trdi naš vir iz SV z visokim činom, je zagotavljati utečen interesno-politični vzorec delovanja. Obrambno ministrstvo tega vzorca, kot so nam uradno odgovorili, ne zaznava: »Vsakršno srečanje z ministrico, državnim sekretarjem ali drugimi člani kabineta ministrstva, ki je zaznano kot lobistični stik, skladno z zakonom o integriteti in preprečevanju korupcije ustrezno evidentiramo.« V času mandata ministrice Andreje Katič je bilo teh stikov po podatkih ministrstva osem, »o vseh pa smo poročali komisiji za preprečevanje korupcije«.
Peinkiher: nelogičnosti
Za komentar o enigmatičnih vodstvenih strukturah obrambnega ministrstva smo poprosili več obrambnih strokovnjakov in poznavalcev obrambnega sistema, a večina izmed njih je bila stanje pripravljena komentirati zgolj neuradno. Uradno je bil pripravljen govoriti le magister s področja vojaško-socialnih odnosov Anton Peinkiher. Na obrambnem ministrstvu je bil zaposlen med junijem 1991 in aprilom 2000: do leta 1994 je bil vodja vojaške analitike in obveščevalnega oddelka, kasneje je bil strokovni delavec v centru za vojaške študije.
»Obrambni resor je od leta 1990 naprej talec zlorab in privatizacije s strani posameznikov, strank in skupin, ki so vojaško dediščino Slovenije uničili do te mere, da so po 27 letih privedli vojsko na rob eksistence,« je kritičen Peinkiher. Kdo so ključne osebe, ki so degradirale naš obrambni sistem? »V vseh teh letih službovanja na ministrstvu sem lahko od blizu videl Janševe zlorabe vojske za politiko, Kacinovo trošenje denarja za orožje, ki je ubijalo vojake na strelišču, pa neumnosti kadrovanja, na primer ko so nekdanjega vojaškega pilota (Iztok Podbregar, op. p.), ki je poleti 1991 pobiral cestnino v Arji vasi, pri 36 letih starosti postavili za načelnika generalštaba, čeprav nikdar ni poveljeval nobeni enoti, oziroma na čelo vojske, ki ni imela ne tedaj ne danes nobenega bojnega letala. Slovenska vojska je vendar več kot 95-odstotno kopenska vojska, v kateri absolutno prevladuje pehota,« odgovarja Peinkiher.
Na naše vprašanje, ali je obrambno ministrstvo trenutno dovolj kadrovsko podkrepljeno za izpeljavo reorganizacije – kar po besedah obrambne ministrice Katičeve nedvomno je – Peinkiher odgovarja: »Sedanja vodstvena struktura, s prodajalcem igrač na čelu, je v veliki meri kriva za stanje vojaškega sistema, ki je pred kolapsom, za to pa so krivi tudi obramboslovci, ki so na čelu resorja tako v upravnem kot v vojaškem delu. Sedanja garnitura ni sposobna reorganizirati niti uprave, kaj šele vojske.«
Peinkiher opozarja, da je bilo obrambno ministrstvo vse od začetka velik vrtiček in privilegij Janeza Janše, njegovih sopotnikov in članov SDS: »Kasneje prav nobeni drugi stranki ni uspelo strankarsko poseči s kadri v ta resor in tudi sedanja vladavina SD v tem resorju je pri tem nemočna. Res je, da je minister politična osebnost, vendar bi preostali vodstveni kader moral na strokoven način uresničevati politične cilje države. Pri nas tega ni. Se vam zdi logično, da enega od najpomembnejših direktoratov vodi profesor jezika?«
Anomalije – če ne kadrovskih, pa sistemske – bi po besedah našega vira (častnika SV) lahko vsaj za silo odpravil novi zakon o obrambi. Ta je trenutno v koalicijski obravnavi, ali bo zakon po slabem letu dodatnih usklajevanj Katičevi naposled vendarle uspelo uvrstiti na dnevni red poslancev državnega zbora, se seveda še ne ve. Naš vir opozarja, da bi moral novi zakon o obrambi »povsem omejiti politični vpliv na obrambni sistem, vsaj tako, da bi moral kader, ki ga nastavlja minister oziroma ministrica, izpolnjevati vse pogoje za določen položaj. Pogoji se vendarle ne morejo prilagajati kandidatu oziroma trenutni vladni politiki. A to politiki seveda ne bo všeč in spet bomo, če takega zakona kmalu ne bo v DZ, pristali v začaranem krogu.«
