Čeravno imajo nogometaši še vse možnosti, da se uvrstijo na svetovno prvenstvo v Rusiji, je nogometno razpoloženje v deželi klavrno. Tekme reprezentance so itak razlog za gnev, resignacijo ali navdušenje. In v teh dne se zdi, da je na delu sredinski pojem. Igra proti Škotski je bila obupna. Neambiciozna. Nekreativna. Jalova. Neučinkovita. Brezvoljna. Statistično je bila žoga večji del v posesti Škotov, ti pa so tudi bistveno večkrat kot naši brcnili žogo proti golu.
Vedci in brezvoljnost
Slovenski reprezentanti so delovali, kot da jim je reprezentančna tekma zgolj nadležen opravek, ne pa priložnost, da se izkažejo. Za kar, mimogrede rečeno, naši vrli nogometaši v svojih klubih ne dobivajo obilo priložnosti, saj jih je večina rezervistov. Kar je tudi eden glavnih očitkov na račun selektorja Katanca. Da daje priložnost igralcem, ki sploh niso v tekmovalnem ritmu. V NK Maribor, kjer imajo v svojih vrstah Luko Zahovića, najboljšega strelca letošnjega državnega prvenstva, ki ga selektor ni vpoklical v ekipo za tekmo proti Škotski, so se oglasili z javnim pismom. V njem Katancu očitajo nespoštovanje igralcev z domačega prvenstva.
Katanec se na drugi strani brani, češ da na vsega nekaj treningih, kolikor jih ima na voljo, v ekipo težko vpelje pet novih igralcev oziroma da »ne zna« voditi ekipe drugače, kot da kliče standardne igralce. Čeravno veterane. Kot na primer Milivoja Novakovića ali Boštjana Cesarja, ki je v reprezentanci od leta 2003 in zdaj sodeluje v kvalifikacijah za že četrto svetovno prvenstvo. Nič takšnega sicer. Tudi Pele je igral na štirih.
Povprečna starost naše ekipe je nekaj čez 28 let. Izkušeni možje, torej. Preveč izkušeni, da bi se jim lahko dogajala takšna nihanja v formi, kakršna se jim. Kaj bi lahko bilo posredi? Najprej smo za odgovor poprosili Mirana Pavlina, nekdanjega reprezentanta: »Mislim, da to, da ne igraš v klubu, ne more biti izgovor. Tudi mi iz tako imenovane zlate generacije nismo igrali v klubih. Zahović je v Olympiakosu sedel šest mesecev, pa je za reprezentanco redno dajal gole. Neigranje smo kompenzirali z glavo. Vedno smo bili motivirani. Gre za pripravo na tekmo, ki pa jo mora igralec v 70 odstotkih opraviti sam pri sebi. Zato zgolj za to tekmo niti ne krivim Katanca, čeravno nisem bil za to, da postane selektor. Za to, da je deset igralcev brezvoljnih, ne more biti kriv trener. Obenem pa mislim, da je iskanje pomoči – kar sem slišal, da se dogaja – pri nekakšnih energijskih vedcih katastrofa. Če oni sestavljajo postavo, je to primerljivo s tem, da vplačaš listek za loto.«
Frizerji da, novinarji ne
Nogometna reprezentanca že nekaj časa uporablja usluge bioenergetikov. Marsikaj se preverja z nihalom, tudi zaprtje treningov za javnost (novinarje) naj bi bilo energetski ukrep. Domnevno imamo novinarji slabo energijo. A če je res tako, potem škotsko dogodivščino lahko razumemo tudi kot poraz domačijskih »vračev« proti škotskim. Čemur se tudi ni treba čuditi. Konec koncev je britansko otočje prežeto s številnimi starodavnimi spiritualnimi tradicijami. Lahko da je slovensko poigravanje z energijami izzvalo stare otoške duhove. Ki so vrnili udarec. Z blokado. Marinko Galić, nekdanji reprezentant, v svoji izjavi resda ne misli na energije, vseeno pa govori o blokadi: »Naši so delovali tako, kot da bi dobili kontrainjekcijo. Ne takšno, ki bi jih poživila, ampak takšno, ki jih je omrtvila.«
Šalo na stran. Miloš Šoškić, nekdanji nogometaš in nogometni trener, sicer znan po svoji vraževernosti, na problem gleda na bolj nogometno tradicionalen način: »Ekipa je delovala tako, kot da so igralci s tem, da igrajo, dejansko kaznovani, obenem pa je bilo očitno, da so menili, da Škoti niso ekipa, ki bi jih lahko motivirala. Vendar pa prava ekipa v vsako tekmo gre z maksimumom. Nič nismo naredili. Tudi če bi dobili točko, bi bil vtis slab. To je neodgovorno. Ne moreš tako igrati, če te gleda vsa država.«
Ni dvoma, da gre za energijo. Za to, za kaj jo trošiš. Kar je nemara bolj kot vprašanje za nihalo vprašanje nazora. Delovne etike. Tudi samopodobe. Ponuja se neljub vtis, da se Sloveniji dogaja podoben nogometni sindrom, kot se je nekoč, tam v času sankcij, zgodil Srbiji oziroma v nekem trenutku slehernemu manj razvitemu oziroma krhkemu nogometnemu okolju. Da so igralci preveč zadovoljni s svojimi karierami v tujih klubih, spremljevalkami, avtomobili, pričeskami, ugledom in statusom med prijatelji ter podobnimi atributi uspeha. In da na reprezentančnih tekmah niso fokusirani na igro, temveč na vse kaj drugega. Posebej na frizure.
Če tekme med Škotsko in Slovenijo primerjamo po pričeskah nogometašev, lahko že na prvi pogled ugotovimo, da je bila količina porabljenega želeja na glavo igralca krepko v prid Slovencem. In slišati je, da frizerjem, v nasprotju z novinarji, vstop v pripravljalno bazo ni prepovedan. Morda zato, ker je nihalo pokazalo, da imajo frizerji boljšo energijo od novinarjev. V vsakem primeru pa je po frizurah mogoče soditi, da so škotski reprezentanti v tako imenovani pripravi na tekmo za pričeske porabili manj časa kot naši. In posledično več časa posvetili tekmi. Bojan Prašnikar, še en strokovni sogovornik, sicer pravi: »V vsakem primeru motiv ni nujno glavni problem. Jakov Fak je imel v letošnji sezoni velike motive, pa lahko sezono vrže proč. Pri nogometu so zadeve še bolj komplicirane. Motiv je lahko posledica pripravljenosti, a tudi odnosov v ekipi. V vsakem primeru slovenski reprezentančni nogomet že nekaj časa 'luta', kot bi rekli Hrvati. Išče se. Sisteme in načine spreminjamo iz dneva v dan in danes niti ne vemo več, kakšna je prava slika.«
Izostanek konfliktov
Govorimo o identiteti igre. O lastnostih, ki so bile nekoč za slovensko reprezentanco značilne, danes pa jih ni več mogoče zaznati. Ne nazadnje tudi Katanec, v primerjavi s časi pred dvajsetimi leti, javno ne poudarja več, da je bistvena igra, ne rezultat. In paradoksalno je, da je slovenska nogometna reprezentanca v časih, ko je še veljala za »smučarsko« (podobno kot Islandci danes veljajo za ribiče), igrala bolj samosvoj, prepoznaven in tudi drzen nogomet, kot ga igra danes. Ko igralci mislijo, da so Messiji, ne da bi opazili, da Messi, kljub svoji tehniki, nobene tekme ne odigra »napol«. Marinko Galić, nekoč član »smučarske« nogometne reprezentance, ki je v tistih časih v izjavi pred eno od tekem nepozabno dejal, da bodo nasprotniku pokazali, kdo so »smučarji«, danes razmišlja tako: »V dvajsetih letih so se zadeve spremenile. Nove tehnologije, internet, video igrice, standard, vse to je pripomoglo k temu, da igralci – po domače rečeno – nimajo več jajc. Imajo polne riti. Lahko se sicer pohvalijo z nekakšnimi karierami, vendar pa se ne zavedajo, da njihove kariere niso primerljive z Zahovićevo. Ko je Zahović delal mednarodno kariero, je bilo to bistveno težje. Tudi drugi nismo potrebovali nobenega motivatorja. Že to, da se lahko uvrstiš na svetovno prvenstvo, ki se igra le vsake štiri leta, bi moralo biti dovolj. Res upam, da ne gre za to, da eni pač pridejo na oddih od vsakodnevne klubske rutine.«
Nekaj je narobe in če kaj pri vsem skupaj res moti, je to izostanek konfliktov. Ni povišanih glasov. Incidentov. Grobe govorice. Samoiniciative. Osebnih mnenj. Izpadov. Tudi pretepa v slačilnici, če hočete. Če v situaciji, kakršna je, ni konfliktov, pa je na delu lahko samo neiskrenost. In to sistemske narave.
