Prepoznate besede? Niso preveč diplomatske, v klasičnem novinarskem besednjaku bi jih zlahka pripisali »visokemu diplomatskemu viru, ki ne želi biti imenovan«. A ne: ta diskurz je v uglednem britanskem Guardianu na elitni mnenjski strani v sobotni najvišji možni nakladi priobčil prvi človek evropske komisije Jean-Claude Juncker. Zelo neposredno je britanskim volilcem povedal, da so osrednji dogodek minulega tedna, torej aktiviranje 50. člena lizbonske pogodbe o izstopu iz EU oziroma uradni začetek razvpitega brexita, izsilili z domačo politično razpravo, v kateri so Evropsko unijo, natančneje njen »celinski« del, razglasili za »grešnega kozla« za njihove domače težave, ki so jih sami zakuhali in jih tudi niso znali sami reševati. Junckerjev zapis ima »zgodovinsko« vrednost zato, ker je na široko odprl eno temeljnih vprašanj današnjega dne, ki zadeva slehernega državljana evropske skupnosti: kdo je, skratka, »kriv«, da zadeve – kjerkoli, kakorkoli – ne funkcionirajo, da se državljani EU počutijo »nesrečne« in v raznih rednih in izsiljenih glasovanjih iščejo izhode tako, da za težave ne krivijo več samo lastne nacionalne države, ampak predvsem in zlasti nadnacionalno skupnost. Vam to, zlasti malo starejšim volilcem pri nas doma, zveni znano?
Evropska politika se je na izid lanskoletnega izstopnega referenduma o EU odzvala burno, užaljeno, šele čez čas je to reakcijo nadomestila z bolj racionalnim premislekom: kaj je šlo narobe? Kje je, na obeh straneh, krivda za razhod? Kako se je mogoče »popraviti«, da se v prihodnje ne zgodi še kaj podobnega ali hujšega? Na brexit sta se namreč navezali še zmaga skrajno populistične politike novega ameriškega predsednika in pa perspektiva zmage nacionalističnih in »izstopnih« sil na letošnjih volitvah na Nizozemskem in v Franciji, ki bi lahko evropsko skupnost do tal pretresla, še preden bi na volišča odšla nemška šestina prebivalstva EU. Sentiment je bil enoten: volilci Evropo po vrstnem redu kaznujejo – ali jo še bodo – zato, ker ne deluje. Ker je odtujena, birokratska, elitistična, nedostopna, pregrešno draga in do pravih potreb volilcev indiferentna skupnost pod vodstvom vase zaprtih, egoističnih ter izzivu časa nedoraslih voditeljev. Bruselj je dobil klofuto, na katero je k sreči odgovoril s podobno enotnim jezikom: EU se mora spremeniti, in to drastično.
Pa odgovor? Se je dobrih devet mesecev po britanskem brexitskem referendumu glede tega kaj spremenilo? Komaj kaj, če smo zelo prizanesljivi z oceno in če jo pripišemo dejstvu, da je omenjeni Juncker v tem času zmogel na papir zapisati pet možnih scenarijev za ureditev evropske prihodnosti (plus, kot je zapisal v odprtem pismu slovenskim volilcem v Dnevniku tisto isto soboto 25. marca, morda še šesti scenarij, ki ga »boste oblikovali vi«) in da je »nekdo« vrgel v javnost še bistveno bolj nedodelano in nedorečeno idejo o »Evropi dveh hitrosti«. Ta hitrostni »podvig« močno spominja na tistega po ciprski finančni krizi 2012/2013, ko je EU rešitev za finančne bolezni ugledala v tesnejši evropski finančni, fiskalni in bančni uniji. Kje so danes te ideje? Blizu smetišča zgodovine, bi rekli ciniki, izhajajoč iz realnega razmisleka, da je recimo fiskalna unija nemogoča že znotraj jedra Evrope prve hitrosti, saj imata potencialni ključni nosilki take zveze, Nemčija in Francija, povsem različna socialna koncepta držav, ki ju na fiskalni ravni tudi teoretično ni mogoče poenotiti.
Skratka, evropska debata oziroma razprava o prihodnosti Unije je trenutno nekje med praktičnim reševanjem britanske ločitve oziroma izstopa, med metanjem med seboj nekoherentnih idej o prihodnosti v evropski politični prostor in med obtoževanjem, kdo – nacionalne države ali nadnacionalna skupnost – je kriv za nastalo stanje. Povedano v enem stavku: vse skupaj se zdi precej nedoraslo, neresno in neperspektivno početje, ki je toliko bolj skrb vzbujajoče, ker lahko upravičeno domnevamo, da se bo (prvič) vsaj še naslednji dve leti vsa Evropa ukvarjala predvsem in zlasti z britanskim »ločitvenim postopkom« in da (drugič) Evropa danes niti približno nima voditeljev tipa Helmut Kohl ali François Mitterrand, ki so vsaj približno znali gledati v prihodnost skupnosti in imeli glede tega bolj ali manj jasne ideje, okrog katerih so se poenotile ustanovne članice in se jim z veseljem pridružile nove.
Smo preveč črnogledi glede prihodnosti Evropske unije? Morda, ker o njej nihče resno ne razmišlja, ne govori in ne prevetruje idej. Tolažita nas lahko samo obrabljeni frazi, ki pa najbrž držita: da je EU prevelika, da bi lahko propadla (razpadla), in da slabše, kot je, ne more več biti, po tem, ko smo evropsko združevanje v letih 2016/2017 zamenjali z žičnatimi ograjami na mejah, s ponovno uvedbo trdega schengna in z doslej neslutenim vzponom (desnega) nacionalpopulizma ter egoizma. Iščemo, skratka, novo evropsko idejo; potrebujemo jo bolj kot kdajkoli v zgodovini EU.
