V tem pozitivnem gospodarskem gibanju vidi IMF nekaj težav, ki jih definira z nizko potencialno stopnjo rasti zaradi, po njihovem mnenju, strukturnih pomanjkljivosti v našem gospodarstvu. Problem vidi v tem, da naj bi bili blizu odpravi negativne razlike med ravnijo potencialne in dejanske gospodarske rasti in hkrati priča relativno nizki predvideni potencialni rasti v naslednjih letih (samo do 2 odstotka letno). To pomeni oženje prostora za spodbujevalno fiskalno politiko, saj jo obremenjuje visoka raven zatečenega javnega dolga, ki lahko negativno vpliva na razpoloženje kapitalskih trgov. Poleg tega bi bilo treba za povečanje potencialne gospodarske rasti narediti strukturne prilagoditve na trgu dela, privatizacijo podjetij in bank, zmanjšati slabe kredite malih in srednjih podjetij in zmanjšati administrativne omejitve na trgu proizvodov in storitev.
Takšna ocena in priporočila temeljijo predvsem na konceptu, ki ga IMF uporablja že od sredine devetdesetih let prejšnjega stoletja in zahteva fleksibilnost trga dela, liberalizacijo na trgu proizvodov in storitev, zmanjšanje velikosti države z omejitvami za socialne transfere in pospešeno privatizacijo podjetij in bank. Za nas to pomeni reformne posege, ki so skoraj identični predlogom evropske komisije za Slovenijo.
Prvi sklop priporočil se ukvarja z reformo na javnofinančnem področju, kjer je mogoče pritrditi zahtevi za jasno oblikovanje srednjeročne fiskalne strategije in za definiranje jasnih razvojnih prioritet. To čakamo že vsaj deset let in samo sprejetje fiskalnega pravila in fiskalnega sveta, ne da bi postavili sistem programskega proračuna in finančno ovrednotenih razvojnih prioritet države, ni ustrezna fiskalna reforma. Enostavno ni mogoče sprejeti predlogov glede pokojninske, zdravstvene in izobraževalne reforme v tem okviru. Glede pokojninske reforme so predlogi znani tudi domači strokovni javnosti (ukinjanje preferencialnega davčnega odnosa do pokojnin, socialni transferi za revne upokojence, večja delovna aktivnost na trgu dela), a ne rešujejo bistvenega problema nastale krizne vrzeli med prihodki in odhodki pokojninskega sistema. Ta se bo lahko bistveno zmanjšala le z uporabo akumuliranih prihodkov ob učinkovitem upravljanju javnega premoženja.
Na področju zdravstva in šolstva zahtevajo, da se izdatki povečujejo počasneje kot raste BDP, da bi se tako ustvaril prostor v javnih izdatkih za hitrejše zmanjševanje javnega dolga. To naj bi dosegli z centraliziranim javnim naročanjem v zdravstvu in z racionalizacijo mreže šol. Ponovno gre za napačno vrednotenje nacionalnih prioritet. Racionalizacije na obeh področjih so potrebne, a treba je vedeti, da je javnih sredstev za zdravstvo pri nas premalo in da bodo stroški v zdravstvu hitro naraščali tudi v prihodnje.
Pozdravimo pa lahko predlog za popolno spremembo sistema plač v javnem sektorju, ki zahteva ukinitev sedanjega fiksnega sistema plačnih razredov za vse zaposlene v javnem sektorju. Dodatno je smiselno podpreti tudi zahtevo za bistveno zmanjšanje subvencij v gospodarstvu, ki lahko omogoči ohranjanje primarnega strukturnega salda javnih financ na doseženi ravni. To pomeni, da bi se prihranek zaradi zmanjšanja izdatkov za plačilo obresti na javni dolg v naslednjih letih ne porabljal za subvencije, kar bi onemogočalo, da bi se krčila sredstva za zdravstvo in izobraževanje. K temu lahko prispeva tudi uveljavitev nepremičninske obdavčitve in pravičnejša obdavčitev kapitalskih dobičkov.
Predlogi za izboljšanje učinkovitosti finančnega sistema se vrtijo okoli manj pomembnih vprašanj o samostojnosti in neodvisnosti DUTB in SDH in o novih poslovnih strategijah bank, ne pa v smeri, kako bi upravljanje javnega premoženja prilagodili sanaciji pokojninskega sistema, kar bi morala biti prioritetna naloga države. Tudi o privatizaciji NLB in Abanke se ne bi smelo razmišljati na način, ali to ustreza dogovoru z evropsko komisijo, temveč ali je izbrani model privatizacije optimalen s stališča oblikovanja demografskega sklada in njegove prihodnje funkcije v pokojninskem sistemu. Razprava o slabih kreditih pa je predvsem posledica ureditve, ki onemogoča bankam hitrejši odpis nedonosnih terjatev, še posebej v situaciji, ko je presežek kapitala nad zahtevami regulatorja med največjimi v Evropi.
IMF torej vztrajno uporablja ustaljeni koncept, ki je v nekaterih predlogih sprejemljiv, v celoti pa pomanjkljiv glede na novejše strokovne izsledke o ekonomskih reformah in glede na značilnosti slovenskega gospodarstva.
