Po vašem izredno dobro sprejetem prvencu Sea Sew so bili kritiki in javnost navdušeni tudi nad drugim albumom The Passenger. Potem pa ste potrebovali celih pet let, da ste sestavili tretjega, At Swim. Ta »luknja« je z vidika glasbene industrije, ki uspešnico želi intenzivno tržiti, dokler ne ovene, skorajda nepojmljiva.

Vem, saj vidim, kako industrija zvezdo naredi in nanjo pozabi, ko je ne potrebuje več. Nihče ni nezamenljiv na »veliki« sceni, modne smernice pa so izrazito nestabilne. A sama s tem nimam nobenih težav, saj moja glasba ne nagovarja osrednjih smernic, ampak druga življenja, ki potujejo zraven njih. Našla sem založbo, ki ne pritiska za vsako ceno, temveč mi pusti svobodo, da sledim svojemu navdihu.

Turneja po izidu albuma The Passenger se je zavlekla na dve leti in pol, kar mi je vzelo veliko časa. Vmes sem res skladala in pisala pesmi, a se tudi povsem prepustila komunikaciji z novimi kraji in ljudmi, ki sem jih spoznala na poti. Vedla sem se, če temu lahko tako rečem, povsem človeško in prav nič mi ni žal. To so bili trenutki, ki sem jih preprosto morala izkoristiti kot potnik skozi življenje in ne izključno kot glasbenica. Potem se je ustavilo. Zakaj, ne vem natančno. Preprosto ni šlo naprej. Siliti pa nima smisla, to so mi svetovali tako moji kolegi kot prijatelji. Zato sem pustila, da stvari odležijo, da najdejo svoj čas. Sodeč po pozitivnih odzivih na album At Swim, sem storila prav. Pesmi so resda dolgo zorele, a smo album posneli v samo tednu dni. Dobesedno je izletel iz mene.

Veliko je bilo govora o vmesni ustvarjalni krizi. Kako ste se spopadli z njo?

Veliko, zelo veliko sem brala romane in poezijo ter na tak način spodbujala domišljijo, da bi me poiskale prave misli. Pisala sem tudi pesmi, četudi mi niso bile niti malo všeč. Nekateri osnutki so bili spodbudni, a ne toliko, da bi me privzdignili. Šele nepričakovana pobuda Aarona Dessnerja je pomenila prvi pravi korak iz mučnega krča. Začel mi je pošiljati razne zvočne osnutke, na katere sem se odzvala, tekstovno in melodično. In led okoli mene se je začel tajati.

Metafori vode in morja sta pogosti v vaših pesmih. Ali jih je mogoče tolmačiti tudi v smislu izplavanja iz globokega brezna, v katerem ste bili v zadnjem času?

Moje pesmi so osebnoizpovedne. Z njimi komuniciram s seboj in svetom okoli mene. Ko se zagledam v morje, se v bistvu zavem, kako majhna sem v resnici in kako neznatni so moji problemi. Poskušam se obdržati na gladini, četudi včasih glava uide pod njo. A do zdaj mi je še vedno uspelo izplavati…

Intervju Lisa Hannigan glasbenica