Čeprav reševalno vozilo, ki je bilo v sredo na Zaloški cesti v Ljubljani vpleteno v grozljivo prometno nesrečo, ki je terjala dve mladi življenji, ni bilo na nujni vožnji, pa dogodek ponovno dokazuje, da so vozila na nujni vožnji v prometu nekaj posebnega, na njihovo bližino pa se morajo pripraviti in prilagoditi vsi vozniki.
Glede konkretnega dogodka je zdaj uradno jasno le, da je 34-letni voznik rešilca izsilil prednost motoristu. Vse okoliščine sicer policija še vedno preiskuje, tudi hitrost motorista. Kot je za Pop TV povedal Andrej Fink, vodja Reševalne postaje Ljubljana, sta voznik reševalnega vozila in njegov potnik v hudi stiski, zato jima ponujajo strokovno pomoč. »Vsaka nesreča s smrtnim izidom se nas dotakne. Vsi smo globoko prizadeti zaradi tega dogodka, še posebno sta v stiski oba mlada sodelavca, ki sta bila udeležena v nesreči,« je dejal Fink.
Reševalci, gasilci in policisti, ki rešujejo življenja, med vsako potjo, ki jo opravijo, ko hitijo na pomoč, tvegajo svoje življenje. Marsikdaj se njihova nujna vožnja konča drugače od prvotnih načrtov. Tako smo že poročali tudi o vozniku reševalnega vozila na nujni vožnji, ki je v križišče med Velenjem in Šoštanjem zapeljal pri rdeči luči. Medtem je z desne skozi zeleno luč na semaforju hitel voznik, ki reševalca ni opazil, in vozili sta trčili. Voznik reševalnega vozila je bil huje poškodovan, njegov sopotnik lažje, voznik osebnega vozila pa jo je odnesel brez poškodb.
Brez pomoči ostanejo tisti, h katerim so hiteli
Pri policiji statističnih podatkov o nesrečah, v katerih so bila udeležena vozila na nujni vožnji, ne vodijo posebej, zato podatka, koliko se jih zgodi, nimajo. Vodja reševalne službe v Šmarju pri Jelšah Dorijan Zabukovšek je bil v takšni prometni nesreči, ko je s sodelavci hitel na pomoč, udeležen dvakrat. Obakrat jo je, kot pravi, odnesel brez hujših poškodb. »Najhuje je bilo to, da je bilo reševalno vozilo, s katerim smo nekomu hiteli na pomoč, pri zadnji nesreči tako poškodovano, da poti nismo mogli nadaljevati. To je pomenilo, da je človek v stiski, čigar življenje je bilo ogroženo, moral čakati še dlje.« Marsikdo se ne zaveda, da reševalci v takšnih primerih ne morejo sesti v kak drug avtomobil, ki pride mimo, in »ob manjših praskah« odhiteti naprej na pomoč. Za to morajo imeti pripravljen reševalni avto z vso potrebno opremo, za kar običajno poskrbijo ob začetku izmene, ob vsaki vrnitvi pa morajo opremo, da je pripravljena na naslednjo intervencijo, očistiti in jo po potrebi dopolniti.
Vožnje do kraja nesreče, kamor hitijo reševalci, sodijo med bolj stresne dele službe, priznava Zabukovšek. Poseben izziv za voznike vozil na nujni vožnji so po njegovem mnenju semaforizirana križišča. »Vozniki se pred semaforjem pogosto osredotočajo le na barvo luči. Ko se prižge zelena, brez pomislekov ali pogleda levo in desno zapeljejo v križišče,« opaža reševalec. Sicer pa morajo biti vozniki na nujni vožnji previdnejši tudi v mestih in tam, kjer je več pešcev, še posebno otrok. »Opažam, da so se ljudje na avtocesti začeli ustrezno vesti, na preostalih cestah pa je kultura vožnje in umikanja še nekoliko nižja,« dodaja.
Da gre za nujno vožnjo reševalnega, policijskega ali gasilskega vozila, poleg zvočnih signalov kažejo modre utripajoče luči. »Voznik drugega vozila si nikakor ne sme dovoliti, da v bližini takšnega vozila otrpne, vendar se tudi to dogaja,« opaža Robert Gril iz Javne agencije RS za varnost prometa. Zabukovšek dodaja, da se to redkeje zgodi mlajšim voznikom, ki jih stereotipno označujemo za nevarnejše in manj previdne. Vajeni so početi več stvari hkrati in tako tudi takšna vozila opazijo, kljub temu da hkrati vozijo, se pogovarjajo s sopotniki in podobno. V stiski, kaj storiti ob srečanju z vozilom na nujni vožnji, pa reševalec pogosto opaža starejše voznike, ki redkeje sedejo za volan.
Zlata pravila srečevanja z vozili na nujni vožnji
Vozila z modrimi lučmi sicer na cesti nimajo absolutne prednosti, opozarja Gril. »Zakon določa, da jim ni treba upoštevati prometnih pravil in prometne signalizacije, vendar pa morajo voziti na tak način in s takšno hitrostjo, da ves čas obvladujejo vozilo in s svojo vožnjo ne ogrožajo drugih udeležencev cestnega prometa.« Vozniki preostalih vozil moramo takemu vozilu omogočiti prosto pot mimo. »Umaknemo se k robu vozišča, če je prostora dovolj, ali celo z vozišča na primer na avtobusno postajališče, parkirišče, v stransko cesto, na dvorišče. Če te možnosti nimamo, se ne ustavljamo, ampak peljemo z vozilom naprej in se umaknemo na prvem primernem mestu. Nikakor pa se ne ustavljajmo sredi ceste ali sredi ovinka,« poudarja Gril.
Vozilo na nujni vožnji nas lahko dohiti tudi pred rdečo lučjo na semaforju. »Če ne more mimo nas, počasi zapeljemo v križišče naprej – ne glede ne rdečo luč – in se umaknemo ob desnem robu. Nikakor pa ne zapeljemo skozi celotno križišče ob rdeči luči, naredimo le tolikšen premik z vozilom v križišče, da omogočimo prosto pot vozilu na nujni vožnji.«
Pri policiji opozarjajo, da pravila umikanja z vozišča, ko se približuje vozilo na nujni vožnji, veljajo tudi za pešce in kolesarje. Za vse udeležence v prometu pa je pomembno, da takšno vozilo sploh opazijo. »Med vožnjo moramo biti pozorni na promet okoli sebe in za seboj. Radijski sprejemnik je dobro imeti na primerni glasnosti, da lažje slišimo zvočne signale,« svetujejo pri policiji, reševalec Zabukovšek pa upa, da bodo tudi v naši državi kmalu dovoljeni ukrepi, ki jih uporabljajo v tujini. »Zasledil sem, da ponekod vozila, ko so na nujni vožnji, lahko sistematično motijo radijski signal in tako na svojo bližino opozarjajo voznike v drugih vozilih.« Navsezadnje pa je upoštevanje omenjenih pravil koristno tudi za posameznikov proračun. Napačno ravnanje pri srečanju z vozili na nujni vožnji se kaznuje z 80 do 2000 evri globe.
